Še služi…

Danes sem šel v dolino, po opravkih, kakopak, med katerimi je bilo tudi nakupovanje. Zdaj imam s tem dva tedna miru…

 

V kuhinji sem ugotovil, da sem pozabil seznam z vsemi opravili in s stvarmi, katere moram nabaviti, a se mi ni dalo ponj, pač pa sem sklenil preizkušati spomin…

 

Seznam se v svoji pretežni večini nanaša na Malo, na njeno prehrano in ostalo, kar potrebuje. In to so meni zelo pomembne, med najpomembnejšimi, stvari…

 

Čakajo jo tople copate. Tako hitro raste, zadnje čase, da, malodane iz dneva v dan, obstoječe prerašča. In sem preklinjal, iščoč te copate – trgovino s čevlji, v centru, so zaprli, pa sem šele na četrtem koncu našel iskano. Pravzaprav niti ne iskanega, da bi smel, v neki dani izbiri, izbirati, pač pa le dva različna modela, pa vzemi tisto, za kar meniš, da ji bo všeč…

 

Sproti sem zastavil tudi sestavljanje novoletnega darila. Zanjo, seveda. Lani sem ji tri dni dedko-mrazno veselje vzbujal, podobno nameravam narediti tudi letos. Tudi zametek tega radovanja jo že čaka, vendar skrit, na varnem, stran od dimnika, skozi katerega bo bradata pravljičnost, z darili, kakopak, dospevala do najine smrečice…

 

Kakorkoli že, seznam je bil, od vrha do dna, na gosto popisan, pa sem, po tem, ko sem nabavljeno pospravil, takoj pohitel k listku, da bi preveril, če sem kaj pozabil, a česa takšnega nisem našel. Me, očitno, spomin še služi, čeprav… čeprav bi mi, marsikdaj, bilo ljubše, ko ne bi…