Naprej pa...

Na sleherni poti bi naj obstajale točke postanka, točke zazrtja v nazaj, in v smotrnost tistega preostalega.

Ko bi v mokrem obstajala suhost, potem bi mokro ne bilo - mokro, in ko bi v človeštvu obstajala smiselnost, bi ne bilo nesmiselno poskušati. Očitno je celo narava nepopolna, da si je človeka omislila, pa čeprav si je zgolj sado-mazohistično dovolila, sami sebi, s človeštvom, preizkušnjo vzdržljivosti zadati. S tem, ko je porodila bitje, za katero ena sama logika velja, in je v tem, da obratuje - popolnoma brez sleherne logike!

Kako naprej, čemu sploh vztrajati na poti, po kateri je celotno dosedanje bivanje, moje, minevalo? To, da je zaman računati na dojemljivost, to je spoznanje, ki je preseglo zmožnosti slehernega pojasnila, ki bi utegnilo preslepiti, in se, v svoji zlaganosti, za dovolj prepričljivega izkazati, da bi šlo naprej, v isto smer. In je, morda...

Da, misel, ki me že nekaj časa preganja, misel, ki govori o tem, da bi bilo, domnevam, krepko bolj smiselno, ko bi se začel posvečati - dojemljivejšim bitjem, tistim, ki so nam, za nas "le" - živali. In tistim, nekim redkim, ki zmorejo (čeprav tudi sami na dveh nogah) - ra-zu-me-va-ti!

Argument moči, dejstvo, ki priča o zanemarljivi količini obstajanja tistega, čemu pravimo - svet razumnega človeka. Še vedno doslej, in v tekočem času (pa bilo nelogično sklepati, da bo v bodoče kaj drugače), je poziv k orožju zadoščal, da so se razvrstitve v "mi" in "ne-mi" soočale med seboj. Vem, načeloma zavračamo takšno razvrščanje, meneč, da nas ni znotraj njega, a kaj, ko se ne zavedamo, da smo - izključno v njem! Le da je teh "mi-jev" toliko, pa tako samoumevni se nam kažejo, da jih kot slabe ne prepoznavamo. Tako in tako ničesar ne prepoznavamo, sproti, šele kasneje, ko nam življenje potrdila izpiše, v konkretnih podobah, s katerimi nas bodisi poboža, bodisi tepe... takrat pa itak vse vemo, spet in znova, v nenehnih krogih nikdar-naučenosti, kaj šele razumevanja, dojetosti.

In, če ne prej, potem se, po sistemu "kakor ostali", tudi sami znajdemo v toku reke, podivjale reke, ki samo to vidi, kako bo neke druge tokove izpodrinila, da bo sama obstala.

Blagodejno je biti slep, blagodejno biti gluh, in še najbolj blagodejno - biti nedojemljiv! Zagreni korak, ki prek črte popelje.

Kakorkoli že, resno razmišljam, še bolj kot kdajkoli prej, da bi se podal, še poslednjič v svojem življenju, v nek nov preizkus, v izziv, o katerem sicer dovolj vem, da nisem nepoučen, a krepko premalo, da bi njegov razplet lahko z gotovostjo napovedoval. Da bi se podal v nekaj, kar "vsak kmet ve", jaz pa se istega s previdnostjo lotevam, ker se s tem še nikoli resno nisem ukvarjal, pač pa le ljubiteljsko. Pač, primanjkuje mi "naravne inteligence", tako značilne za vse, ki se, brez slehernega zadržka, podajajo povsod, in še najraje tja, kjer lahko le "čuden umetniški vtis" (za)pustijo.

Ne, ni me "strah" lotiti se "neznane vsebine", ni me strah soočiti se s kupom težav, ki bi jih (sam) povzročil, ko bi se odločil iti v smeri, o kateri razmišljam... že dovoljkrat sem se podal, vselej v "lastno negotovost", obenem pa prepričan, da je pravilno, to, da si prizadevam za tisto, v kar verjamem, in da sem usposobljen, z resnico, in podkovan, z znanjem, da mi utegne tudi uspeti... a me je "strah" nečesa drugega: tega, da bi se na področju, o katerem "vsak kmet ve", izkazal za neodgovornega, in bi v končni fazi postal nekomu - breme. Da bi nekdo drug moral za menoj popravljati, da bi nekoga drugega obremenil s tem, da mora zame skrbeti. Ko pa je tako tanka črta, ki nerazsodnost, zaletavost, pogumno brezumnost razlikuje od ravnanja s premislekom, in strah topoglednosti od strahu utemeljenega dvoma, predvsem v lastno (vse)zmožnost.

Kakorkoli že, od nekdaj sanjarim o življenju na kmetiji, in to, kar vidim poslednja desetletja, mi je le v pomoč pri odločanju. Že misel, da si nekje, kjer je do prvega soseda najmanj pol kilometra... je lepa misel, prelepa! Pa si želim dobrega soseda, in sosedov, in so pri meni vselej dobrodošli tisti neki, ki zmorejo tudi po drugače, kot je v navadnem izkazovanju, a - kdor bo želel, temu tudi kilometri ne bodo v oviro, da se bo vselej dobrodošel znašel, pri meni, nekje, kjerkoli... če mi uspe, seveda, in zagotovim vsaj osnovne prepotrebnosti. Itak mi je bila petrolejka vselej lepša od kristalnega lestenca!

Je vrag, kadar več smiselnosti lastnega bivanja vidiš v vzgoji korenja, kot v - ukvarjanju s "človekom"?!