Vprašanje vesti...

Zanimivo je, ko se ti razpro spoznanja s področja (človekovega) mišljenja, dojemanja stvarnosti, pa ti sleherno razprtje postavi dodatna vprašanja, in te ta vprašanja popeljejo domala v vse sfere, skozi katere se izkazuje človeško bitje...

Vest, obstaja, dejansko, ali je zgolj - domneva?

Če ne zmorem dojeti vsebine, ki razločujejo med prav in neprav, med dobrim/poštenim in nedobrim/nepoštenim, potem so mi v podobi "greha" spoznana samo tista dejanja, o katerih sem (nekoč poprej) slišal govoriti, da so grešna, neprimerna, medtem ko me vsa ostala izkazovanja lastne neprimernosti sploh - ne motijo!

ČE imam vest, potem ne potrebujem nikakršne spovedi, spovednice! Nikakršne, kajti NI JE spovedi, NI GA spovednika, ki mu bo uspelo odrešiti me bridkega spoznanja, in izhajajoče bolečine, o tem, da sem - napak ravnal, da sem nekoga (čeprav NEnamerno) prizadel. Celo več, (za)boli me celo takrat, kadar sem pravilno/pravično ravnal, a sem, kljub temu, nekomu prizadejal bolečino! In, absurd, bom to počel tudi v bodoče, kajti - zavezal sem se k pravilnemu delovanju, v iskrenost, v poštenost, in primoran sem, moralno, slediti tej svoji zavezi, v kolikor ne želim pljuniti tako nase, kakor na svoje vzgojitelje, in predvsem na tiste vsebine, ki so prepoznane v podobi - dejanskih VREDNOT, nekih dejanskih vsebin, ki EDINE nudijo (vsaj teoretično) možnost za to, da bi človekov svet nekoč postal - človečen!

Kadar povzročim bolečino nekomu (drugemu), takrat se lahko le-temu opravičim... s tem mu zgolj izpovem, da moj namen ni bil v tem, da bi ga/jo prizadel, pač pa v tem, da - spoštujem, tako v besedi, kakor v ravnanju, tisto, za kar vem, da je potrebno spoštovati, ker je ETIČNO! Če opravičilo zaleže, pri tem nekom, tega ne vem, in tudi ne morem vedeti. In mi niti ni tako pomembno to, opravičevanje, kajti z njim sem samo pojasniti hotel, to, da nisem stremel k temu, da bi prizadel, da to ni bil moj namen, niti osnovni, niti naknadni. In imam še vedno opraviti s svojo vestjo, ki mi ne da miru zaradi izkazanega ravnanja. Ja, res je, ta vest zmore sprejemati razumske argumente, zmore prepoznavati celo potrebnost konkretno izpričanega mojega ravnanja, a še vedno ji ni vseeno, da je to ravnanje nekoga prizadelo!

V kolikor razpolagam z vestjo, potem ga ni hujšega, strožjega sodnika, ki bi sodil mojim ravnanjem, kot sem samemu sebi ta sodnik - jaz sam! In v kolikor razpolagam z vestjo, potem me moji "grehi" (čeprav niso kot grehi spočeti, a so kot takšni, s strani nekega drugega doživeti) spremljajo do konca mojega življenja! In prav zaradi tega, ker me boli, ker me grize, to, kar sem nekomu povzročil, se skušam popravljati, skušam postati boljši, obzirnejši, uvidevnejši. Kar mi, žal, večinoma ne uspeva, kajti - okolje se ni prav nič spremenilo, zaradi mojega ravnanja in spoznanja (posledičnega), nasprotno, trdno vztraja na svojih pozicijah in se v neskončnost izkazuje z lastnim neprimernim odnosom do sveta, sočloveka...

Kadar je moja vest potolažena s spovedjo, kadar se moram "bogu" izpovedati in opravičiti za svoje ravnanje, takrat - takrat me skrbi izključno posledica, torej tisto, kar me utegne doleteti, v podobi "božje kazni", zaradi tistega, kar sem naredil! Pomeni, da me skrbi za "lastno rit", pa zanjo iščem opravičilo, odpustek, in - ko mi ga "bog" da, sem malodane čist... pa bom prav zaradi takšnega doživljanja bolj ali manj redno obiskoval spovednika! In se v ravnanjih ne spremenil niti za pikico! In, če poslujem tako, potem, preprosto, vesti niti nimam! Ko bi jo imel, bi me silila v - spreminjanje samega sebe. In kadar mi "bog" pove, da sem se s "kesanjem" očistil, pa da sem zato "rajsko sprejemljiv", takrat... takrat lahko v svojem življenju počnem vse, kar se mi zahoče, pa bom še vedno dospel tja, kamor si v svojih željah želim dospeti (teoretično, seveda, vsaj)... v blažena nebesa. In ob tem se porodi vprašanje...

Čemu sploh so MORALNE NORME, če lahko človek tako zlahka, z nekaj "odvezami", razčisti s svojo izkazano - neprimernostjo, nečlovečnostjo?!
NI GA, ki me zmore s svojim odpuščanjem odrešiti dejstva, da lastnega neprimernega ravnanja samemu sebi ne morem oprostiti! In četudi si znam logično pojasniti njegovo potrebo, celo pravilnost, se bo še vedno pojavilo vprašanje: si prepričan, da se ne bi dalo tudi drugače?!