Pravijo,
da je bolje vrabec v roki, kot pa na strehi. Ne vem, o tem bi bilo moč govoriti…
Veliko
vrabcev sem že videl, sedeti na strehah, tu in tam pa se mi je pripetilo tudi
to, da sem smel neko ptičico v dlani držati, vsaj toliko časa, da si je
opomogla in odletela, v zadovoljstvo obeh. Da, tudi nekaj papagajev sem imel,
nekih drobnih, razposajenih razbojniških dušic, ki so celo govoriti »znale«, a
le-ti so mi, tako se dogaja, vsi po vrsti, odleteli le v žalost…
Doslej
sem, zadnji čas, vrabca gledal, tam, nekje v daljavi, na nekem slemenu se je
razkazoval, mojemu pričakovanju in nameram, zdaj ga pa že v letu spremljam, v
letu, s katerim se je v moji smeri naravnal…
Danes
sem prejel pogodbo, korak več, na šest mesečni poti do knjige. In zdaj bo treba
samo še čakati, ter dočakati, vmes pa še nekaj malega dogovarjati in postoriti,
da bo zbirka zaživela, v svoji, upam, da čim bolj preprosti, a lični in topli,
knjižni podobi…
Nekaj
zanimanja zanjo se že poraja, pa upam, da ga ne bo umanjkalo takrat, ko bo
treba seči v denarnico.
Svoj
honorar sem vezal na prodajo, od vsakega prodanega izvoda nekaj dinarčkov, pa,
zagotovo, s knjigo ne bom obogatel. Pravzaprav sem neke želje po tovrstnem
bogatenju že davno odmislil, mi ustreza do drugačnega dospevati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar