Tako,
ker…
Enega
samega argumenta ni videt, nikjer, ene same zadeve, v praksi izkazujoče se, ki
bi me stisnila v kot, in mi dejala vidiš, na to pa si pozabil…
Sem
svoja spoznanja, sproti, ko so se porajala, da bi nova rojevala, skušal majati,
jih zrušiti, in sem to z vso prizadevnostjo počel, želeč rušitve, želeč
ne-imeti-prav, a mi ni uspelo, tudi takrat ne, ko sem med že dognano, in
priznano, po pomoč segal…
Ker
vse, kar logično presojo vzdrži, vse, kar se v besedi s prakso zlaga, do
potankosti, da se v eno zlije, govori o dejstvih, o resnicah, medtem ko vse
ostalo, kjer besede strižejo z dejanji, samo lažem ostaja…
Ker ne
potrebujem doktorata, da bi vedel tisto, o čemer je le z razumevanjem moč
dognati, ker sem v dejanjih preverjal razumljeno, in me ni na cedilu pustilo…
Ker
skušam čim manj verjeti tistemu, kar vidim z očmi, in skušam z razumevanjem do
podob dospeti.
Zgolj
tako vem, da imam prav, kjer mi je moč prav imeti, in da ničesar ne vem tam,
kjer me radovednost ne povleče, da bi vsaj korak naredil. In ker ne
funkcioniram kot vse-vedoči, pa da niti v preprostih izrekih ne bi napotkov za
ugotavljanje prepoznal…
Vem, da
imam prav, pa čeprav je ta prav med napačnimi, in v napačnem svetu – »napačen«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar