Kako?!

Tudi danes sva šla na sprehod, k ovčkam, h kozicam in oslicama… so se že navadile, pa – čim me zaslišijo zaklicati kje-si-banda, že tečejo k nama, na malo travnega sladkanja in božanje…

 

Nazaj grede sva poklepetala z novopečenima sosedoma. Dobro, še nista nastanjena tu, le kmetijo vzdržujeta in ji, korak za korakom, neko novo podobo ustvarjata, a se velikokrat srečamo, in poklepetamo, kadar je Malo doma. In sem doživel vprašanje kako lahko tu sam živim…

 

Kako?! Vse svoje življenje sem sam, četudi ni tako zgledalo, obenem pa – če si bom zaželel laži, lahko samemu sebi lažem o dobrih-ljudeh, raje tako, kot pa da bi lažnemu zaupal in upal vanj. Preprosto, zgolj tako.

 

Sta še mlada, soseda, a po odzivu sodeč sem dognal, da že pridno nabirata izkušnje, podobne mojim. In še zdaleč nista prepričana v tisti obči, da se dobro-z-dobrim vrača…

Pa se, kako da ne, a tako izjemoma, da skorajda omembe vredno ni. Ni, med paraziti, lakomnimi, sebičnimi, »pozabljivimi« ter predvsem brez kančka morale, je dobrota tako redka zadeva, da bi jo že v rezervatih, kot zaščiteno, morali ohranjati.