Kapitalen celo…

Večjega bedaka od sebe ne poznam, celo primerljivega si nisem srečal, pa si štejem med uspehe to, da sem zmogel obstati sredi sebične, nemoralne, neumne brozge…

 

Kaj bedak, dobesedno kreten, in to kapitalen, kajti samo kreten zmore, kadar ima s smradom opraviti, z uvidevnostjo, z zaupanjem in z dobroto! Luksuzne zadeve, ko jih sredi golazni izkazuješ, in je zanje potrebno visok davek plačevati, vse do konca življenja…

 

Ja, med vsemi »dobrimi« in »poštenimi« slej ko prej do lastnega preobrata dospeš, do tistega nič-več! Pa sem na vrata zapisal »Tu ničesar sebi ne išči!« Tisti, ki so še v meni ostali, napisa ne bodo gledali, so jim vrata na stežaj odprta…

 

Kar sem spoznal, to bom skušal zapustiti, v besedah, kar znam in zmorem, o tem nikogar ne bom učil in, če bo po sreči, nikomur izkazoval. Je že preveč »na/učenih bebcev«, obenem pa tistim, katerim bi zmogel pomagati, želim, da ne dospejo do pomoči potrebnega stanja…

 

Naj crkne, kar živetja ni vredno, je postalo eno temeljnih vodil mojega preostanka, naj v smradu pogine, kar je smrad!

Nekoč sem do jeze in ogorčenja dospeval, do razočaranja, žalosti, ko sem vesti o raznih pobijanjih poslušal, o nekih umiranjih, katerih v dejanskem civiliziranem in dobrem ter poštenem niti pod razno ne bi smelo biti, danes pa… danes samo z roko zamahnem, me takšno nič več ne vznemirja, nasprotno, bolj kot se bodo pobijali, manj jih bo ostalo!

 

Da, da, dovolj je bilo mojega kretenizma, več kot preveč svojega časa, živcev, življenja sem zmetal dobesedno v nič, dobesedno niču, nevrednemu drugega, kot samega sebe, pa da se mu zatakne, in se zadavi, medtem ko se skuša pogoltniti.