Od tu
do tja, kamor zdaj grem,
korakov
sploh ne štejem,
vse
manj jih tudi sejem,
kaj z
njimi bi – ne vem…
Ostalo
jih je, in jih bo,
v dalji,
v tistem včeraj,
ne, jih
ne bo za zmeraj,
le
dokler jih ne bo pošlo…
Saj
nekaj drobcev vabim,
jih kličem
poleteti,
da se
za hip zasveti,
da sebe
ne pozabim…
A kot
bilo je, nikdar več,
in prav
tako zna biti,
čemu bi
šel hoditi,
ko pa
je vrag vselej čuječ?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar