Na tem
svetu ni ničesar, kar bi po-moje bilo, z izjemo koščka, katerega živim, pa še
tega skušam čimbolj prilagajati tistim, katerim v njem dovoljujem biti…
Da, res
je, tudi dejstev oziroma resnic (si) ne dovoljujem prikrajati, naj jih po-svoje
imajo, medtem ko o ničemer vse vedo! In pot, katero sem prehodil, ter se prek
nje, še vedno, kobacam, da, tudi ona je izključno po-moje, po tistem
sam-proti-ostalim, ter v okrilju vrednot, katerim od nekdaj skušam slediti, in
sta etičnost ter človečnost, v bistvu eno in isto, med njimi…
Še
samemu sebi potemtakem povsem po-moje nisem, radi česar si, v tolažbo, vsaj
toliko po-moje ravnanja dopuščam, da takrat, kadar uvidevnosti sape zmanjka,
dovolj je bilo porečem, ter vse, kar mi vredno ni, kot nevredno odpišem…
Če bo
po sreči, bom po-moje tudi umrl. In takrat bom vse neko po-moje, ki je po-moje
vsaj pogojno, zapustil nekim, da se jim v grlih zatika, ko bodo skozenj do
drugačnih svojih podob dospevali, kot so jih sicer zmožni gledati. Naj jim
tekne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar