Prvič
počnem, česar poprej, desetletja, nisem dovoljeval ne sebi, ne drugim…
Za
muškat je značilno, da sila raznoliko dozoreva, in je, tu, pri naju, še vedno
veliko zelenkastih jagod, dosti je tistih rozikastih, tu in tam pa posamezna zrna
že temnijo, in med njimi najbolj prepričljiva dajem razbojnici…
Se
sicer zavedam, da s tem povečujem privlačnost grozdja za ose, čebele, sršene,
kajti ob večini odstranjenih zrn na pecljih ostane grozdni sok, vendar – naj jim
bo v slast, bom kar nadaljeval…
Lani
enega samega zrna ni hotela poskusiti, včeraj in danes pa kot vrabček odpira
usta, vsakič, ko proti njim ponesem lepo, temno zrno. In me to veseli, najprej
radi tega, ker ji zmore to sadje samo pridodati, kot drugo pa zato, ker moja
prizadevanja, vložena tudi v rastje, osmišlja…
Upam,
da ji s časom tudi ostalo sadje v tek dospe. Včeraj in danes sem ji ponujal
vinogradniške breskve, počasi dozorevajo. Ne, da so dobre, odlične so, a trma
niti poskusiti ni hotela. Pa bi bilo dobro, ko bi hrustala vse po vrsti, kar tu
raste, kajti boljšega, predvsem manj oporečnega sadja, nikjer ne bo imela…
Ni komentarjev:
Objavite komentar