Počasi gradim…

Nisem standarden, nek običajnež, katerega v brezlični povprečnosti niti opaziti ni, kaj šele izpostaviti kot nekaj drugačnega, pa tudi moje besede, posledično, odstopajo od vsakdanjih. Razumljene ali, večinoma, ne, nosijo v sebi več, kot jim je dati moč…

 

Tudi poprej – kadarkoli sem se rojevanja neke knjige loteval, pa naj bo za odrasle, ali za otroke, nikoli nisem stremel k neki všečnosti, k obči sprejemljivosti, nikdar se nisem videl v vlogi nekega zabavljača, pač pa sem vselej, poleg nekega besednega ugodja, sporočal, skušal razkrivati in spreminjati. Predvsem pa mi besede nikdar niso bile za to, da jih zgolj uporabim, pač pa so one uporabljale mene…

 

Tudi v preteklosti sem preizkušal, pa različne literarne zvrsti združeval, znotraj istih platnic, in tudi zbirke, katero sem jel pripravljati, in jo, počasi, gradim, sem se na tak način lotil, pa…

Pa bodo resda prevladovale pesmi, a jih bom, tu in tam, s krajšim proznim razmišljanjem okitil, in tudi o tem razmišljam, da bi zaključni del rokopisa z epigrami, in z aforizmi popestril, pa…

 

Pa kaže, da bo tudi po obsegu knjiga neobičajna, no, vsaj za moja dosedanja tovrstna izkazovanja, da bo štela krepko več strani, kot se mi jih je v sami njeni zasnovanosti kazalo. Ne vem, morda nekih šestdeset pesmi, pa deset strani razmišljanj, prav toliko za epigrame, in za aforizme, in se jih utegne, z nekimi dodatnimi zadevščinami, tudi s tistimi »zapovedanimi«, običajnimi, v sleherni knjigi prisotnimi, krog sto nabrati, pa…

 

Nabiranje strani pomeni tudi nabiranje stroškov izdelave, le-to pa pomeni – manjšanje možnosti dospetja do izdelka. Da, žal je »denar sveta vladar«, žal je sitost-želodca krepko pomembnejša od sitosti-duha, pravzaprav – žal ta duh tako redko obstaja, da je vprašanje, če se zanj sploh splača truditi! Ne mislim v finančnem pogledu…

 

Tako da… kaže, da sem se, kot mnogokrat poprej, znova lotil tistega nečesa, kateremu je, že na samem startu, s kopico dvomov, o smiselnosti početja, posejanih, vendar – doslej mi je nekajkrat uspevalo, do cilja pripeljati, vsaj do tistega najenostavnejšega, ki sicer ničesar ne spreminja, le sebe doseže, a kljub temu, ni vrag, da se, po nekem čudežu, tudi ta, zastavljena pot, ne bi zmogla tako odviti…

 

Bo čas pokazal. Sicer mi večinoma ne-lepo skaže, a mu, še vedno, odprte roke možnosti dopuščam. Nekaj, pač, moram početi…