Nagonski in demokracija

Pri vsaki vzpostavitvi »demokratičnih« stanj se pojavi vprašanje »Kam je šla morala?«. Pojdimo po vrsti…

Najprej – čemu sem besedo demokratično zapisal v navednicah? Iz preprostega razloga, ker…

Pri Človeku, razumskem bitju, je demokracija SLIŠANOST SLEHERNE ZAMISLI (predloga, potrebe). To pomeni, da ima vsakdo ne samo možnost nekaj predlagati, (iz)povedati, pač pa to pomeni predvsem to, da skupnost odloča o konkretnem predlogu na osnovi njegove vsebinske sprejemljivosti. In je povsem brez pomena koliko je tistih, ki za predlogom stojijo, pač pa šteje izključno sam predlog! Ko bi preprosteje zapisal: en sam zmore prepričati stotine drugih, ki potem družno poskrbijo za uresničitev predlaganega.

Pri nagonskih je »demokracija« odločanje moči. Pomeni, da sploh ni, v prvi vrsti, pomembna zamisel, pač pa je pomembno to, da imaš bodisi dovolj podpornikov, bodisi si dovolj visoko, da si prilastiš početi to, kar hočeš.

Absurdno je pričakovati moralo pri nagonskih bitjih. Ko bi le-ta zmogla biti moralna, potem ne bi mogla biti nagonska!

Vsa nagonska bitja se ravnajo po principih boja za preživetje, in eden temeljnih načinov izvajanja tega boja je – prilagodljivost. Z drugimi besedami: če si majhen (ogrožen) bodi tiho, in se prilizuj, če si močan, potem uveljavljaj svojo voljo.

Nagonska bitja potrebujejo zapovednika, tožnika in sodnika, kajti le tedaj, kadar jim je dano vedeti kaj smejo početi, in česa ne, le tedaj se zmorejo, v strahu pred posledicami, kolikor toliko socializirano izkazovati, čeprav…

Dejanska socializacija nagonskih bitij ni možna, slej ko prej se izkažejo s svojimi nagoni. In se izkazujejo tudi v dnevni praksi, ko cik-cakajo skozi svoja živetja, iščoč SEBI najlažje, najugodnejše, najvarnejše poti. In – ker so nerazumska, ne zmorejo predvideti posledic lastnih ravnanj, zato njih cik-cakanje večinoma ne rodi želenih sadov. Kakopak, krivdo pripisujejo drugim, tistim, pač, ki jih z obljubami popeljejo za seboj, kajti – kako boš od neumnosti pričakoval odgovornost, kako boš pričakoval, da presodi o vsem (o samem cilju poti, njegovi dosegljivosti, o okoliščinah hoje…), predno se v to vse poda?!

Morala (etika) je način izkazovanja, ki je usmerjen v prid sobivanja. Potemtakem temelji na uvidevnosti (do drugih), kajti le takrat, kadar te druge upoštevaš (in jim priznavaš pravico do tega, da so, natanko takšni, kakršni so), le takrat zmoreš z njimi dejansko sobivati (in obratno, seveda, tudi drugi se morajo izkazovati na tak način).

Boj za obstanek (nagonskost) pa temelji na sebičnosti, na upoštevanju samega sebe, svojih potreb, želja, temelji na sebičnosti. Zaradi tega je z moralo povsem skregan, v bistvu sploh ne ve, kaj to je!

Nagonski imajo neenovito (neenotno) zavest, kar pomeni, da nimajo niti celovite slike o samih sebi. Zaradi tega so sami sebi vselej na-pravi-poti, vselej nič-krivi, vselej zaslužni, vselej… a nikoli to, kar dejansko so: nagonska, nerazumska, in, v okvirih odločanja o vprašanjih sobivanja, bebasta bitja!

»Kam je šla morala?«

Tam, kjer je načelnost, tam, kjer je razum, je morala ostala natanko tam, kjer je tudi bila. Ostala je pri posameznikih. Pri večini pa je nikoli ni bilo… bila pa je zapoved, prepoved, tožnik, sodnik in kazen za nedovoljena ravnanja.

Toliko, na kratko, v budečem se jutru.