So nasprotniki istospolnih zvez res latentni istospolno usmerjenci?

Tu in tam mi pade pred oči kak zapis »modrovanja«, s katerim se povprečna bebavost trudi izkazati kot umna. In ta povprečna bebavost je sila produktivna, saj ni področja, na katero se ne bi »spoznala« pa se »spozna« tudi na tisto, kar naj bi bile »osnove psihologije«. Vendar – poglejmo, če je trditev, ki je, mimogrede, usmerjena predvsem v diskreditacijo vseh tistih, ki do istospolnih zvez izkazujejo negativen odnos, nikakor pa ni, in ne more biti, prispevek k razumevanju problematike, pravilna. Sam namreč trdim, da ni, ker je nepopolna, kot taka zavajajoča in daleč vstran od dejstev!

Najprej se zaustavimo pri treh temeljnih skupinah, ki se oblikujejo v odnosu do neke, katerekoli, vsebine. Vedno obstajajo tisti, ki so ZA določeno zadevo, tisti, ki so PROTI taisti zadevi, in, BOJDA, tudi tisti, ki so NEOPREDELJENI (potemtakem ravnodušni) do istega.

Prvi, ki so ZA istospolno usmerjenost potemtakem NISO latentni istospolno usmerjenci, pač pa kar konkretni, istospolno usmerjenost izkazujoči posamezniki.

Tretji, ki so, BOJDA, NEOPREDELJENI, dejansko NE obstajajo! Čemu? Preprosto…

Vzamem primer odnosa nekega posameznika do, denimo, zveri, katerekoli. Denimo (glede na to, da je zadeva relativno aktualna) do medveda. Vsi tisti, ki živijo dovolj stran od medvedov, vsi tisti, katere medvedi neposredno ne ogrožajo, vsi ti si zmorejo dovoliti to, da so bodisi pristaši nenadzorovanega večanja števila zveri v okolju, ali pa, da so do problematike ravnodušni. Vendar – v trenutku, ko bi se taisti znašli v okoliščinah neposredne grožnje, izkazovane s strani medvedov, v trenutku, ko bi bile njih posesti in življenja izpostavljena medvedji nevarnosti, v taistem trenutku bi tisti sem-za-nenadzorovano-večanje-medvedje-populacije in tisti mi-je-povsem-vseeno-glede-tega-koliko-medvedov-živi-v-moji-bližini – IZPLAHNELA! Njih »prizadevanja« za ohranitev medvedje populacije in njih ravnodušnost do tega vprašanja NE bi več obstajala! Pomeni?

Pomeni, da se lahko tudi tisti, ki so (načeloma) ravnodušni do določenega vprašanja (številčnosti medvedov, istospolne usmerjenosti…), spremenijo v NASPROTNIKE konkretne vsebine! V odvisnosti od okoliščin, kakopak.

Za lažje predstavljanje (in če NISI istospolno usmerjen/a): zamisli si, da greš v kinodvorano, in te med gledanjem filma nek neznan moški (če si sam moškega spola… ali pa neznana ženska, če si sama ženska) začne božati po stegnu! Me prav zanima, koliko bo tvoja ravnodušnost (do vprašanja istospolne usmerjenosti) vzdržala!

Drugi, ki so nasprotniki istospolnih zvez pa… ja res je, TUDI ti drugi (in ne samo tisti, ki so, domnevno, ravnodušni) SO latentni istospolno usmerjenci, kajti – z izjemo tistih, ki že prakticirajo istospolno usmerjenost GA NI POSAMEZNIKA, ki ne bi mogel (v ustreznih okoliščinah) postati istospolno usmerjen! Ne nazadnje – dejanska stanja v določenih ustanovah, denimo v zaporih, govorijo o tem, da tisti, ki za dlje časa ostanejo brez možnosti izbire načina zadovoljevanja svojih nagonov, v absolutni večini primerov le-te zadovoljujejo na dostopne (možne) načine, torej tudi v podobi istospolnih zvez! Nenazadnje – morda si že slišal pripovedi o pastirjih, ki so (osamljeni, nekje na planini) »natepavali« ovce?!

Čemu je latenten istospolno usmerjenec malodane slednji posameznik? Sila preprosta zadeva, ki pa terja nekaj besed v pojasnilo.

»Človeštvo«, to je tista absolutna večina dvonoge populacije, je sestavljeno iz človejakov, križancev med (nagonskim) Neandertalcem in (razumskim) Človekom (Homo Sapiens), iz bitij, potemtakem, ki – so nagonska (bitja). In temeljni cilj nagonske (naravne) zasnovanosti je sledenje nagonom, njih zadovoljevanje, izkazovanje v okviru nagonske zasnovanosti!

Že res, da je takšno izkazovanje moč (o)brzdati, deloma, v določenih okoliščinah, a je res tudi to, da se ob spremenjenih okoliščinah izkazuje zasnovanosti ustrezno, ne(o)brzdano.

Psa lahko naučim, da bo (v miru, brez pretepanja) jedel ob drugem psu, vendar – če bosta oba psa dlje brez (ustreznega) nadzora… če se bosta znašla v situaciji, v okviru katere bosta morala sama dospevati do hrane (jima ne bo postrežena, pač pa jo bosta morala najti, jo uloviti)… takrat tega »sobivanja« ob jedi ne bo več, pač pa si bo močnejši pes priboril pravico do tega, da bo prvi žrl… in bo drugemu pustil le ostanke!

Ko bi imel možnost opazovati živino na pašniku, govejo, na primer, bi lahko ugotovil sledeče:

-          tam, kjer bo na pašniku en sam bik in, ob njem, deset (ali več) krav, tam bo spolna praksa potekala (po mnenju bebcev, kakopak) povsem »normalno«, »naravno«… bik bo občeval s kravami;

-          tam, kjer bodo na pašniku trije, štirje (ali več) biki, preostalo pa krave, bo smel s kravami občevati le dominantni bik, potemtakem tisti, ki si bo, s pomočjo svoje moči, izboril pravico do plojenja (svojega) podmladka… dočim bodo preostali biki naskakovali drug drugega;

-          tam, kjer bodo na pašniku le biki, tam… tam se bodo naskakovali med seboj!

Kakopak, v primerih druge in tretje alinee dominantnega bika noben drug bik ne bo naskočil, sicer pa bo obče naskakovanje še kako živelo v praksi.

Mimogrede: če ne zmoreš do pašnika, potem skušaj opazovati pse, na neki zelenici, in boš hitro ugotovil, da… ob odsotnosti samic, ter zahvaljujoč nagonom (konkretno po parjenju) in v odvisnosti od hormonskega stanja (psov) se psi naskakujejo med seboj! In bi (vsaj moj Tar tako počne) naskakovali tudi mačko/a, ovna/co… katerokoli drugo (primerne velikosti) žival, ko bi se znašli v ustreznih okoliščinah. In, mimogrede – celo lastnike zmorejo naskakovati, psi, nabiti s hormoni (in v odsotnosti ustrezne priložnosti = voljne psice), in to tudi počnejo (se s tacami oklene noge pa hajde v akcijo…).

Že preveč študij je narejenih, o obnašanju nagonskih bitij, človejakov, v spremenjenih okoliščinah, torej v okoliščinah, v katerih je vsaj zmanjšana (če ne celo odpravljena) (pri)sila nadzora in zapoved tozadevno socialnega sobivanja, in temeljna ugotovitev vseh teh študij je – v okoliščinah, ki dovoljujejo nagonsko izkazovanje, se nagonska bitja izkazujejo svoji (naravni) zasnovanosti ustrezno = nagonsko!

Nagonsko izkazovanje pa ni, če govorim o dvonogi populaciji, zgolj značilnost človejakov (že sicer, po zasnovanosti, nagonskih bitij), pač pa tudi manjšinskega dela, torej ljudi… v primeru, da se ti posamezniki (po zasnovanosti sicer razumska bitja) znajdejo v stanjih psihične okvarjenosti ( = obolelosti) in se (v odvisnosti od teže obolenja) začnejo tudi sami nagonsko izkazovati! In so takšne obolelosti neposredna posledica tako imenovane »vzgoje«, v okviru katere absolutno večinska populacija ( = človejaki) mlademu (še čustveno-razumsko neoblikovanemu) posamezniku, Človeku, vsiljuje in vsili svoje poglede, svoja pojmovanja, svoje »razumevanje« (sila nehvaležno je govoriti o razumevanju pri nagonskih, NErazumskih bitjih, ki so se zmožna zgolj NAUČITI se ravnati v odvisnosti do slišanega, pre/branega… v odvisnosti od zapovedi oz. pričakovanj skupnosti)… in to uspešno spočenja vse do tedaj, ko taisti (sicer razumsko zasnovan) posameznik samega sebe »potlači« v (svojo) notranjost ter se začne izkazovati (misliti, govoriti, delovati) skladno s pričakovanji nagonskega okolja (gre za osebnostno – najmanj – razdvojenost, znotraj katere tisti »pravi jaz« NE sme živeti, pač pa potlačen v podzavest poraja nezadovoljstvo – travme – obolenje)!

Je, potemtakem, istospolna usmerjenost »nenormalna«, »nenaravna«, neke vrste »obolelost«?!

Razčistimo najprej vprašanje »normalnosti« in »naravnosti« v odnosu do obolelosti!

Vsaka bolezen (obolelost) obstaja v Naravi, vsaka bolezen je naravna (normalna) posledica (oz. kar sam izkaz) porušenja nekega psiho-fizičnega ravnovesja… potemtakem je tudi stanje obolelosti – normalno, naravno! In je problem, temeljni, v tem, da človejaška neumnost NI zmožna niti besed razumevati, kaj šele vsebin, o katerih te besede pričajo, pa besedo »običajno(st)« ( = večinskost) zamenjuje z besedo »normalno(st)«. In po takšnem pojmovanju so »normalni« prav vsi bolniki, ki so se znašli v psihiatrični oskrbi, ker so (znotraj bolnišnice) samoumevni, običajni, večinski!

Potemtakem, da zaključimo glede »normalnosti« in »naravnosti«: da, istospolna usmerjenost je nekaj povsem normalnega in naravnega, v okvirih okoliščin, kakopak, ki do nje privedejo (bodisi, da gre – v primeru nagonskih človejakov – za odsotnost možnosti drugačnega zadovoljevanja nagonov, bodisi da gre – v primeru psihične obolelosti – za edino možen način zadovoljevanja čustveno-telesnih potreb, pogojen, med ostalimi dejavniki, z določenimi travmatskimi doživetji, nastalimi v odraščajočem obdobju živetja).

Nadaljujmo z vprašanjem, ali gre pri istospolni usmerjenosti za obolelost.

S pozicije nagonskih bitij je slednje ravnanje, izkazovano v nasprotju z nagonsko zasnovanostjo, neke vrste deviacija, potemtakem stanje, ki vodi v – neobičajne podobe teh, nagonskih bitij. In kadar neko bitje, četudi nagonsko, ne more živeti na sebi (svoji zasnovanosti) ustrezen način, takrat se v tem bitju pojavi nezadovoljstvo, ki poraja travmatska stanja, in le-ta, skozi čas, preidejo v kronična stanja = obolelost(i)!

Spomni se bikov na pašniku! So oboleli? Mislim, da ni napak zanikati to možnost, kajti – niso oboleli, pač pa imajo možnost spolne prakse le z drugimi biki. V trenutku pa, ko jih boš prestavil na nek drug pašnik, kjer bodo tudi krave, v istem trenutku si bo (najmočnejši) bik izboril pravico parjenja s kravami… bo, potemtakem, čudežno »ozdravel« ( »zdrav«).

Kakopak, na temelju pravkar zapisanega ni moč trditi, da se bo nek istospolno usmerjen posameznik spremenil, v primeru, da bo imel priložnost občevati z nasprotnim spolom, kajti – v primeru psihične obolelosti so izkazovanja (potemtakem tudi spolne prakse) zgolj izkaz (posledica) obolelosti, pa – kakor gnojenje ne bo prenehalo, dokler ne bo odpravljen njegov vzrok, tako tudi istospolna usmerjenost ne bo samodejno izginila, dokler bo v psihi prisotna okvara, ki je do takšne usmerjenosti privedla.

Kadar opredeljuješ »normalnost«, v smislu običajnosti, še bolje – v smislu samega namena (smotra, cilja) Narave (ki je, mimogrede, temelječa na določenih logičnih zaporedjih, predvsem pa je temelječa na želji/potrebi po samoohranitvi), takrat se moraš povprašati (tudi) o tistem »čemu je Narava nekaj naredila tako, kot je«! In različna spola (v osnovi sta dva) je naredila izključno zaradi – reprodukcije, možnosti razmnoževanja = možnosti samoohranitve! Pomeni, da je vse, kar od možnosti samoohranitve (neke vrste) odstopa v nasprotju samega namena Narave! Prav, vendar…

Tu pa se znajdemo pri temeljnem dejstvu, ki povzroča težave na celi frontni črti dvonoge populacije – pri dejstvu, da je le-ta sestavljena iz dveh povsem različnih (kontradiktornih, nasprotujočih si) bitij: iz vrste Homo Sapiens ( = Človek, razumsko bitje… ki predstavlja, mimogrede, številčno zanemarljiv delček dvonoge populacije, obenem pa je zaslužen za ves, vsebinsko gledano, napredek, za vse kakovostne spremembe v so/bivanju) in iz križancev med Neandertalci ( = nagonski OPIČJAKI, uradno resda opredeljeni kot človečnjaki) in Homo Sapiensom, Človekom. In ker po zakonitostih Narave pri križanju dveh vrst VSELEJ PREVLADUJEJO ZNAČILNOSTI NIŽJE RAZVITE VRSTE, SO TUDI ČLOVEJAKI OSTALI NAGONSKA ( = NErazumska) BITJA!

Da sleherna žival ( = nagonsko bitje) vse pojmuje ( »razumeva«) drugače, kot pojmuje (razumeva) Človek, je dejstvo, in takisto dejstvo velja pri človejakih in Človeku!

Medtem ko je nagonsko bitje (naravno) usmerjeno v zadovoljevanje svojih potreb, medtem ko v prvi vrsti gleda na tisti »takoj«, »sedaj«, »danes«… je Človek bitje, ki (zahvaljujoč svojemu razumu) spreminja svet, in to počne zavestno, sledeč izboljševanju (tudi in/ali predvsem okoliščin so/bivanja). Človek je torej bitje, ki v svojem delovanju najde ne samo potrebo, pač pa tudi smisel lastnega obstoja! Je bitje, ki povsem drugače pojmuje (razumeva) VSE vsebine, kot jih razumevajo nagonska bitja (tudi izmislek etičnosti, odprava zakona zob-za-zob, odprava suženjstva, kakršnegakoli medsebojnega izkoriščanja, odprava ljudožerstva = človejakožerstva…je posledica Človekovega čustvovanja, njegovega pojmovanja in doživljanja celotnega sveta!), pa zmore, Človek, iskati (in najti) vrednosti ne le v materialnem, pač pa tudi v vsebinah, ki so temeljnega pomena za človekovo sobivanje – v odnosih! Zdaj pa takole…

Obče zlorabljana trditev je, da »je treba imeti rad«! Najprej – beseda »treba« je izkaz zapovedi, čustvovanj(a) pa se ne da zapovedovati, pač pa jih je moč le (v)zbujati. Potemtakem NI treba imeti rad, pač pa je dobro, če imaš koga (kaj), kogar (kar) lahko imaš rad!

Če ni sporna nobena druga podoba tega imeti-rad, če ni problematično to, da imaš, povsem sebično, rad samega sebe (celo takšnega, da si v normalnih, moralnih, človečnih…razmerah NE zaslužiš tega, da bi te imel kdorkoli rad), potem – čemu bi bilo sporno to, da ima moški rad moškega, ženska žensko?! Ti, morda, s svojo (medsebojno) ljubeznijo kaj slabega povzročata, ali te zgolj »ogrožata« v tvoji »skrbi« za ohranitev vrste (ali narodne, politične… pripadnosti)?! In – če te »ogrožata« v tem, potem, povej, BEBO, kdo za vraga pa sploh si ti, da se čutiš pristojnega odrejati načine, na katere morajo vsi ostali živeti (da bi tebe zadovoljili)?! Kdo, za vraga, si, kot običajen BEBEC, ki si lasti pravico do živeti-po-svoje, obenem pa taisto pravico drugim odreka?! In, mimogrede: že sedaj je svet ubog, zaradi absolutno večinske bebavosti, če pa boste samo bebci o(b)stali, ja, ni vrag, človejakožerstvo bo (pa ne tako počasi) znova zaživelo!

Ja, lahko rečemo, da je istospolna usmerjenost zlahka lahko izkaz obolelosti (v kolikor nisi nagonsko zasnovano bitje in so ti na razpolago le omejene možnosti izkazovanja/zadovoljevanja nagonov), vendar…

S področja so/bivanja – je sebičnost, pogoltnost, neuvidevnost, zavist, lažnivost… karkoli drugega, kot deviacija, kot vsebina, ki sobivanju ne samo nasprotuje, pač pa ga, kot dejanskega, celo onemogoča?! Pa – če te ne motijo takšna stanja (ki so, žal, večinska!), čemu bi te potem motilo to, da se dva, četudi istega spola, drug z drugim znajdeta, drug drugega zadovoljujeta, se imata rada? Brez skrbi, zadeva ni nalezljiva, obenem pa – četudi bi bila, verjemi, istospolno usmerjeni se, domnevam, rade volje izogibajo nestrpnih bebcev! In bo bebavost tudi naprej, malodane neogrožena, obstala!

Ne vem, če sem bil razumljiv. Vsakomur in vsem zagotovo ne. Ne verjamem, da je zapisano simpatično, zvečine prej nasprotno. Vendar –takšna so dejstva, in mimo dejstev, bojda, ne kaže. Četudi v nasprotju z občo prakso!