Razlika med verovati in vedeti

Človejaki so, kakor vsa nagonska bitja, izjemno “pametni”, in ta njih “pamet” jih žene v posebna “znanstvena” odkritja, povsod, na vseh področjih. Potemtakem tudi na področju opredeljevanja Človeka, konkretneje - razlike med Človekom in živaljo (oziroma preostalo naravo).

Dejanska znanost je ugotovila, da se omenjena razlika izkazuje v razumu, kajti EDINO Človek (Homo Sapiens) ga premore! Glede ostalih zadev pa - tako Človek, kakor žival, gradita, uporabljata orodja, skrbita za mladiče (op. p. vsa nagonska bitja imajo tako “rada” svoje mladiče, da komaj dočakajo, da se le-ti osamosvojijo, in lahko, zaradi tega, spet živijo po svoje, “svobodno”), uporabljata nek jezik (medsebojno komuniciranje, takšne ali drugačne podobe), se združujeta v skupine (nagonska bitja IZKLJUČNO zaradi lastnih potreb, Človek zaradi potrebe po druženju), se oblačita...

Edino (psihično neokrnjen) Človek do (spo)znanj prihaja na temelju razuma (razumevanja), medtem ko ves nagonski svet (in psihično okvarjeni, sicer pa razumsko zasnovani, posamezniki) VERUJE (v nek svoj prav, v svet-ki-je-tak-kakršnega-vidim)!

Ja, nagonska “pamet” zmore ugotoviti, da se Človek razlikuje od živali po dveh stvareh: po razumu in po veri v boga! Absurd, izjemen absurd, kajti - o prvem nagonskost ničesar ne ve (kako boš vedel o nečem, česar niti ne premoreš, niti ga nisi zmožen ugotavljati, prepoznavati?!), dočim o drugem... hm, nagonskost ne ve, da je verovanje ena izmed povsem običajnih podob izkazovanja živali! Da ni tako? Poglejmo, če res!

Pustimo ob strani vprašanje o predmetu verovanja (povsem vseeno je, to, v KAJ veruješ, že med verujočimi-v-boga so nepremostljive razlike!), saj le-ta ni merodajen pri ugotavljanju NAČINA “spoznavanja”, “dojemanja” okoliščin. Pri načinu, ki izključno na temelju všečnih vsebin (ali priučenih, zapovedanih) opredeljuje stvarnost, in to počne na tak način, da so vsa njegova “spoznanja” zgolj “resnice” (posameznikom/skupnosti všečna “dognanja”), daleč od dejanskih resnic!

Verovanje je sleherno nekritično sprejemanje “resnic”! Verovanje izključuje dvom (le-ta pa je temelj delovanja razuma!) in terja absolutno sprejemanje absolutnih “resnic”! Pri verovanju potemtakem odpade Ajnštajnova relativnostna teorija, o kateri se, mimogrede, človejaki učijo v šoli, saj je pri verujočih vse determinirano z neko “višjo (nadnaravno) silo”, na osnovi nekega “višjega razloga” (bentiš, le kak razlog bi imel tozadevni bog, da bi ustvaril tako kretenska bitja, kakršna tvorijo “človeštvo”?!). Pri verovanju odpadejo dognanja medicine (ki je ugotovila, da zmore posegati v te “višje sile”, da zmore znotraj naravnih zakonitosti in konkretnih stanj posegati, tvorno, uspešno, v to determiniranost), fizike, biologije... ne nazadnje - psihologije, sociologije!

Da žival ne veruje? Hm, poglejmo konkretna stanja!

Miš. Želi priti do točke X. Na poti jo, nekje, čaka kača. Zdaj pa takole...

V kolikor bo pihal ustrezen veter (od kače proti miši)... v kolikor bo kača povzročila nek zvok... v kolikor se bo kača (prehitro) izdala s premikanjem... v takšnem primeru bo miš ZAUPALA SVOJIM NAGONOM, zlasti tistim, ki govorijo o njeni VARNOSTI, in bo VEDELA, da pot do točke X, ki vodi mimo kače, NI prava! Dočim...

V kolikor ne bo omenjenega vetra... zvoka... giba... se bo miš, navkljub dejstvu, da ni bila zmožna ugotoviti objektivnega stanja dospevanja do točke X, podala na pot, kajti - VEROVALA bo (prav tako sledeč nagonom, konkretno nagonu po hranjenju), da je pot varna!

Pomeni, da bo miš v prvem primeru (ko je zmožna upoštevati oprijemljive, materialne okoliščine, tiste, pač, do katerih zmore dospeti na temelju ČUTNEGA ZAZNAVANJA) zaupala svojemu vedenju (in NE verovanju!), dočim bo takrat, kadar s čutnimi zaznavami ne zmore dospeti do ugotovitve objektivnih stanj, temeljila na verjetju, VEROVANJU (na DOMNEVANEM, a nerealnem!). Prav tako kot vsa ostala nagonska bitja (vključno s človejaki), ki ne premorejo enovite zavesti (posledično enovitega zavedanja... enovitega pomnjenja... zmožnosti abstraktnega mišljenja v smislu PREDSTAVLJATI-si-vse-možnosti, tudi tiste, katerih NE vidim, NE vonjam, NE tipam, NE slišim, NE okušam... in, na koncu - celovitega, kompleksnega mišljenja!). Da temu ni tako? Res?!

Kaj praviš, čemu verujoč, ki VERUJE v to, da “bog” skrbi zanj, da ga varuje, NE bo skočil v prepad (brez padala ali drugega pripomočka, s katerim bi preprečil usoden padec)? Morda zaradi tega, ker prepad VIDI, in ker je že VIDEL ali SLIŠAL o tem, da padec na dno prepada ubije?! Potemtakem - ker niti zares NE veruje, saj kljub temu, da “ve”, da “bog” skrbi zanj, taistemu “bogu” NE ZAUPA!!! Tam pa, kjer NE vidi (in zlasti v t. im. družbenem dogajanju) posledic lastnega delovanja, tam pa - veruje! V to, da bo “bog” (ali “čas”) vse razrešil, denimo. Pri čemer...

Uboga nagonska pamet, razreševanje težav zmore ugotavljati izključno v okvirih LASTNEGA živetja, torej na kratek rok, pa je tistim, denimo, ki jih muči kapitalizem, že uvedba socializma rešitev vseh težav, čeprav... mar ni tako, da se dogajanja ponavljajo, da se “človeštvo” nenehno vrti v krogih, kot pes, loveč svoj rep?! Potemtakem je tako, da to “človeštvo” težav NE rešuje (jih ne odpravlja, trajno, jih zgolj odlaga, prelaga, nenehno znova poraja!), in jih ne rešujeta tudi “bog” in “čas”! In edini, ki jih zmore reševati (v okviru RELATIVNE absolutnosti = v okviru časa, namenjenega živetju človeške vrste), in jih tudi rešuje (vsaj v podobah napredka, ki celo nagonskim ustrezajo... potemtakem v podobah raznih tehničnih pripomočkov, na primer), je Človek. Ker NE veruje, pač pa VE (bodisi ne ve, a čuti potrebo po tem, da ugotovi)!

Praviš, da žival ne veruje v “višje sile”?! In praviš, da poznaš živali?! Dvomim, sila močno dvomim, v obe tvoji trditvi, kajti...

Naredi poskus (v kolikor imaš, denimo, psa): na neko vidno mesto, denimo na vejo drevesa, obesi dovolj velik, izstopajoč predmet (lahko se sam prekriješ z odejo, spuščaš “čudne glasove” in se podaš proti psu)... nato pa dopusti psu, da dospe do ugotovitve tega predmeta. In naj te ne preseneti, če boš ugotovil, da se pes izkazuje verujoče: se umika, spodvije rep, renči, ga (dokler je predmet - ali ti, pod odejo - v gibanju) sploh ne mika, da bi raziskoval, ugotavljal, pač pa, preprosto - VERUJE, da mu nekaj “čudnega” predstavlja nevarnost!

Veš kaj se, tam, kjer deluje razum, pojavi z dvomom? RADOVEDNOST! Prav želja (potreba razuma) po tistem rad-bi-VEDEL je sila, ki žene v odkrivanje (spoznavanje) neznanega!

Izključno na temelju radovednosti in dvoma zmoreš odkloniti poprejšnja (napačna!) spoznanja in se dokopati do pravilnih (vsaj pravilnejših)! In oba, tako dvom, kakor radovednost, sta v popolnem nasprotju z “absolutnimi resnicami”, še več - ko bi obstajala izključno bitja s takšnimi “resnicami”... bi ne bilo ajnštajnov... bi bil planet še vedno ploščat! Oziroma...

Ta, ki temelji na verovanju (kakršnemkoli, v karkoli), ta se NE izkazuje razumsko! Pa naj se še tako prepričuje, da je prav zaradi verovanja (ali tudi zaradi njega) razumsko bitje, Homo Sapiens!