Povsem
drugače sta zasnovana svetova nagonskih bitij (ves živalski svet, vključno s
človejaki) in Človeka, in ta drugačnost se izkazuje tudi v - namenu, smotru
delovanja (izkazovanja), pa...
Ne ribarim,
da bi ujel, pač pa ujamem, ker ribarim. Potem spustim.
Ne učim se,
da bi znal, pač pa znam, ker se učim. Da bi iskal naprej.
Ne delam, da
živim, pač pa živim, da (dokler) delam. In se ne ustavljam.
Nimam te
rad, da bi bilo po moje, pač pa je po tvoje, ker te imam rad. In ti mi vračaš.
Če, za vsak
primer, nekoliko obsežnejše zapišem izkazane trditve, potem lahko to storim na
sledeč način...
Dokler
uživam v tem, kar počnem, mi že samo početje poraja zadovoljstvo, in mi tako
maši potrebo, značilno za sleherno podobo živetja, potrebo po t. im. pozitivni
energiji. In moja “dobra volja” v prvi vrsti ni odvisna od rezultata, izplena
mojega početja, pač pa od početja samega (rezultat lahko zadovoljstvo samo še
poveča). In to (početje) si lahko zagotovim malodane kadarkoli (medtem ko do
rezultata ne morem vselej)!
Tudi
pojasnilo drugega zapisa je moč (iz)vleči iz prejšnjega (pojasnila): ker moja
potreba NI znanje samo po sebi, me odsotnost znanja ( = neznanje) v ničemer ne
ogroža, nasprotno, zlahka me pripelje do ugotovitve o tem, da - vsega, pač, ne
morem vedeti (znati), in vsega nikoli ne bom vedel (znal). Zaradi tega zmorem
biti previden, po vprašanju svojega (ne)znanja, in zmorem, zlahka, (sebi in
drugim) priznati, da določenih stvari ne vem. In ta zmožnost je predpogoj
(samo)kritičnosti, predvsem pa je prepreka, ki onemogoča to, da bi skušal
tvorno posegati tja, kjer nimam pojma! Po drugi strani pa... Kadar je samo
učenje (razumevanje!) temeljna potreba, in je (spo)znanje le njena posledica,
takrat gre za nikdar (do)končan proces, takrat je resnica izključno tedaj,
kadar ji (praktičnih) ugovorov ne moreš najti, četudi jih (namenoma, hote)
iščeš, in takrat te resnica dobesedno sili v širino, v iskanje dodatnega
(dopolnilnega) razumevanja, v iskanje (morebitnih) rešitev.
Človek je,
za razliko od nagonskih bitij, TVORNO bitje! Smisel obstoja nagonskih bitij je
v izkazovanjih, katera jim je namenila Narava - srna kosi in obrezuje, volk
odstranjuje bolezen in preprečuje (pre)številčnost, črv čisti in vrača v prst.
Pomeni, da zmorejo biti nagonska bitja (njih obstoj) smiselna le takrat, kadar
izvršujejo naloge, dane jim s strani Narave. In pomeni, da nagonska bitja
Narave (ali česarkoli drugega) NE spreminjajo neposredno, in hote, pač pa se le
odzivajo (na prilagoditven, oportun način) na okoliščine. In pomeni - da
sleherno rušenje naravne “odmerjenosti del in nalog” posledično pogojuje
negativna stanja, obenem (jap, interaktivnost je vselej prisotna!) ta negativna
stanja porajajo rušenje naravnega ravnovesja! Človek je porojen na svet... da
bi zmogel razumeti (fizikalne, naravne, družbene... kakorkoli želiš...
zakonitosti), da bi, posledično, zmogel, hote, zavestno, delovati v smeri
spreminjanja obstoječega (okoliščin živetja), v smeri uveljavljanja (tozadevno)
novih vsebin, če ti je ljubše - Človek je porojen, da bi (kot vrhunec
evolucije) izboljševal, gradil, lajšal, razvijal. Da bi, potemtakem, svojo
objektivno odvisnost od okoliščin nadgradil z - okoliščinami, ki so v
odvisnosti od Človekovega delovanja! Žal... Ker že sama (naravna) zasnovanost,
sama delitev na nagonska (absolutno večinska) in razumska bitja, ne govori v
prid kakovostnega (predvsem pa enakopravnega) sobivanja Človeka in živali,
zaradi tega ves napredek, ki ga ustvarja Človek, slej kot prej - negativno
deluje na počutje živali, živečih v Človekovem svetu! Čemu? Preprosto...
V “naravi”
obstaja (tozadevno absolutna) svoboda - lahko žreš, tekaš naokoli, serješ...
ves čas, dokler se ne najde močnejši, ki ti odvzame pravice, ali celo samo
živetje, dočim v Človekovem svetu, v svetu SOBIVANJA, ne bi smel početi to, kar
ti (za)prija, saj je Človekov svet postavljen na temeljih uvidevnosti =
dejanskega sobivanja = dopuščanja vsem in vsakomur, da (v okvirih
sprejemljivega) živi po svoje = etičnosti! In v takšnem svetu je predpogoj
nemotenega bivanja - nadzor nad samim seboj, brzdanje lastnih želja, apetitov,
seganje po stvareh, ki so ti objektivno, in na korekten način, dosegljive! Tega
pa vsi ti vsi-imamo-enake-želodce ne zmorejo!
Kadar imaš
nekoga rad, takrat ga imaš rad natanko takšnega, kakršen je. Kakopak, znal bi
biti celo boljši (zatiskanje oči pred napakami ni izkaz imeti-rad!), in zato si
tu, s svojim “imam te rad”, da skušaš k temu boljšemu pomagati. Kadar imaš
nekoga rad, takrat si zadovoljen, če je zadovoljen(na) on(a)! Takrat,
preprosto, skozi zadovoljstvo osebe, katero imaš rad, najdeš lastno! Pa... če
imaš srečo... kadar je ta imeti-rad dejanski, in OBOJESTRANSKI, takrat skrbita
oba za to, da bi - (drug drugemu) porajala zadovoljstvo! In to lahko počneš le
takrat, kadar zate ne velja tisti obči
najprej-moraš-imeti-rad-sebe-da-imaš-lahko-rad-druge ( = preprost izkaz
SEBIČNOSTI, posledično samoljubja, posledično potrebe po zadovoljevanju lastnih
želja!)!
In obstajajo
tri kategorije (skupine) znotraj dvonoge populacije (groza, a z njo v zvezi je
beseda človeštvo kletvica!): obstajajo večinski NAGONSKI (človejaki), ki
terjajo svet žretja, ugodja (obenem pa, s samimi seboj, razkrajajo!),
manjšinski, sicer razumsko zasnovani ( = ljudje), a psihično okvarjeni
posamezniki, ki v dobršni meri prevzamejo izkazovanja (večinskega, nagonskega)
okolja, in - malodane ogroženi “izstopajoči ostali”, razumsko delujoči Ljudje.
Posledično obstajajo tudi tri podobe izkazovanj (nagonska + razumska + miks),
temelječih na različnih zmožnostih razumevanja (od absolutnega NIČ pri
nagonskih, do, načeloma, popolnega razumevanja, pri Ljudeh) vsega, tudi uvodoma
zapisanih trditev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar