Butec in butec…

… in butec in butec in butec in butec… malodane v nedogled… da ne bi nekdo pomislil, da o filmu govorim, in ne o »družbi«…

 

Zjutraj je bilo v prostoru »prijetnih« šestnajst. Ko ni Male, varčneje ogrevam, zvečer prej preneham nalagati, do nižje ogretosti dospevam, obenem pa radiatorja nisem vklopil od enaindvajsetega decembra. Ko sem namreč v novembru prek noči temperiral z njim, me je naknadno presenetil račun za porabljeno elektriko, več kot enkrat je bil višji od poprejšnjega povprečja…

 

Ko sem, ob kavi, zaključil s korespondenco glede Rima raje, in tudi z drugo turo pošiljanja obvestil o iztekajočem se roku natečaja, in je ura kazala pol enajstih, je bilo že za štiri stopinje topleje, obenem pa me je »pogrel« naslov nekega sestavka, »strokovnega«, kakopak, kajti v tem naslovu je pisalo, da »je otroku potrebno DATI samozavest«, s pripisom »da bo znal ceniti družinske vrednote«… Mislim, saj je lepo, da imajo pravico do mnenja, ti raznorazni butci, a bi bilo še lepše, ko bi ta svoja mnenja zase, povsem v tišini, zadržali, kajti…

 

Kot prvo – tepci sploh NE vedo kaj je to samozavest, in je tudi ne razlikujejo od domišljavosti (ki je »odlika« občestva)! Zaradi tega tudi…

 

Kot drugo – NE vedo, da samozavesti NI moč dajati, nekomu in komurkoli, pač pa jo MORA posameznik IZGRADITI, mora do nje dospeti na temelju izkušenj in ugotovitev o tem, da obvlada, in to dejansko suvereno, določeno področje, da mu na tem področju (v praksi!) uspevajo zastavljene namere, da je, potemtakem, na tem področju ZMOŽEN, realno, in ne umišljeno, domišljavo zmožen, dospevati do želenih rezultatov! In tega zavedanja ni moč darovati, ne, SAM moraš do njega dospeti, sam ga MORAŠ biti sposoben vsakokrat potrditi, dokazati s svojim delom! Je pa dejstvo…

… to, da čredni »darujejo« svojim mladičem domišljavost, s tem, ko jih dobesedno zdresirajo, »sprogramirajo«, jih, kot povsem nemisleča bitja ukalupijo v določena razmišljanja (tudi o »vrednotah«) in ravnanja… pri čemer, in to zlahka, NAGONI zmorejo vsa ta mišljenja in ravnanja izkazati kot neoprijemljiva, ničvredna, in…

 

Kot tretje – govorijo o neki svoji NE-istosti-z-drugimi, blebečejo o tem, da so, vsak zase, »nekaj posebnega«, obenem pa… kot papagaja starša »vzgajata« svoje mladiče, da POPOLNOMA ENAKI njima postanejo (potemtakem postanejo kot-drugi, in nikakor v podobah nekih samosvojih, kaj šele v mišljenju in ravnanju suverenih bitij), tako VSA NAGONSKA bitja, vključno s človejaki, »vzgajajo« svoje mladiče, da se vije v nedogled segajoča kolona enih-in-istih (četudi v zunanjih nekih malenkostih, niansah, navidezno drugačnih) in…

 

Kot četrto – vrednotenje sodi med čustvovanja, iz ne/vrednotenja izhaja tudi odnos, s katerim se izkazujem do neke posamičnosti/vsebine (in do vseh), in ČUSTVOVANJ (se) NI moč na/učiti, pač pa – ali jih premoreš (in jim pustiš, da ne samo obstajajo, pač pa se tudi razvijajo, nadgrajujejo), ali pa jih, pač, ne premoreš. In, žal, a resnično – nobena žival NE premore človekovih čustvovanj, in v okviru tega tudi NE dejanskega spoštovanja (potemtakem vrednotenja) vseh tistih kategorij/vsebin, ki so etične, moralne narave! KO bi znali spoštovati (in to početi na temelju vrednot in vrednotenja), bi bil svet povsem drugačen! Obenem pa…

 

Kot peto – oprosti, vendar… mar ni moje, moja stvar, to, kaj, kako in koliko bom vrednotil, do česa bom ugotavljal svojo ne/naklonjenost?! Mar ni moje to, da sam ugotovim, kaj mi je, in kaj mi ni všeč, dobro, sprejemljivo, celo vrednotenja vredno?! Mar mi lahko predpisuješ, zapoveduješ, me učiš o tem koga ali kaj bom imel rad?! Očitno lahko, pri živalih vsekakor, kajti – pri njih že polno korito (in ostala neka ugodja) zadošča, da imajo »rade« gospodarja… pardon, rade, dejansko, imajo polno korito (in ostala ugodja), dočim je gospodar zgolj priročno »sredstvo« za dospevanje do teh ugodij, in ga je moč čez noč zamenjati! Da, tako »vrednotijo«, tako »častijo« in »spoštujejo« neke (medosebne) odnose, tako »sobivajo«, tako »skupnost sestavljajo« - kot v »vrtcu«: če mi daš bonbon, bova prijatelja, v nasprotnem pa ne bova…

 

Uboga obča »samozavest«, ki že v zibeli obstaja, in o ničemer drugem ne govori kot o krepkem PRECENJEVANJU lastnih zmožnosti, o nesposobnosti za ugotavljanje dejstev (potemtakem tudi lastnih objektivnih značilnosti), in ki vodi trume po poti-v-drugo-švico, natanko tako, kot pastir svojo čredo vodi z enega na drug pašnik…

 

Jap, zdaj pa je že toplo! Pa ne zaradi bebavosti, o kateri zapisujem (ko bi se dalo z njo ogrevati, bi prek zime v spodnjicah naokoli hodil), pač pa – ker termometer že dvajset in pol kaže.