Povsem suvereno občemu kljubovalne…

Ni vprašanje v tistem biti dober, ali ne, pač pa v komu biti dober, in komu biti nedostopen.

 

Dobrota je preredka vrlina, da bi jo usta ničevosti zasmrajala.

 

Hvalijo razne misijone, misijonarje, matere-tereze… čeprav so zgolj del trgovske verige, daj-dam poimenovane, verige, ki krepko več vzame, kakor da.

 

Sleherna žival zmore biti »suverena«, četudi s pastirjem ograjena. Itak dlje kot od gobca do riti ne seže.

 

Obča prepričanja so najslabše, najbolj butaste pravljice, kar jih je, pravljice, v katerih blodnjam ne moreš reči domišljija, pač pa neumnost.

 

Dejansko »častijo« enega samega »boga« - čim-več-meni!

 

Če bi Kavboj rad pravico uveljavljal, naj jo najprej uveljavi – pri Indijancih.

 

Nasploh je Zahod »dober«, ko ga »skrbi« za preostali svet, za taiste predele, katere je izkoriščal, da je do bogastva dospel. In jih še vedno izkorišča, kakopak na »prefinjene«, »civilizirane« načine.

 

Hlapec je vedno hlapec, majhen v svoji nemoči, velik v svoji domišljavosti, predvsem pa »suvereno« smrdljiv, ko se tja, pod trtice zavlači.

 

Ko izgovarjajo besede človek, človečnost, iskrenost, poštenost, dobrota, ljubezen… ne vem, obstaja večja žalitev in žaljivka, kot so oni, in njih izkazovanja?!

 

Človek je motor, oni pa se šlepajo, s tem da – takrat, ko je za žret, se zrinejo pred motor.

 

 

In le še to: z veseljem bi povsem drugače, a kaj, ko pa mi ne laž, ne neumnost nista všeč.