Ni
vprašanje v tistem biti dober, ali ne, pač pa v komu biti dober, in komu biti
nedostopen.
Dobrota
je preredka vrlina, da bi jo usta ničevosti zasmrajala.
Hvalijo
razne misijone, misijonarje, matere-tereze… čeprav so zgolj del trgovske
verige, daj-dam poimenovane, verige, ki krepko več vzame, kakor da.
Sleherna
žival zmore biti »suverena«, četudi s pastirjem ograjena. Itak dlje kot od
gobca do riti ne seže.
Obča
prepričanja so najslabše, najbolj butaste pravljice, kar jih je, pravljice, v
katerih blodnjam ne moreš reči domišljija, pač pa neumnost.
Dejansko
»častijo« enega samega »boga« - čim-več-meni!
Če bi
Kavboj rad pravico uveljavljal, naj jo najprej uveljavi – pri Indijancih.
Nasploh
je Zahod »dober«, ko ga »skrbi« za preostali svet, za taiste predele, katere je
izkoriščal, da je do bogastva dospel. In jih še vedno izkorišča, kakopak na »prefinjene«,
»civilizirane« načine.
Hlapec
je vedno hlapec, majhen v svoji nemoči, velik v svoji domišljavosti, predvsem
pa »suvereno« smrdljiv, ko se tja, pod trtice zavlači.
Ko
izgovarjajo besede človek, človečnost, iskrenost, poštenost, dobrota, ljubezen…
ne vem, obstaja večja žalitev in žaljivka, kot so oni, in njih izkazovanja?!
Človek
je motor, oni pa se šlepajo, s tem da – takrat, ko je za žret, se zrinejo pred
motor.
In le
še to: z veseljem bi povsem drugače, a kaj, ko pa mi ne laž, ne neumnost nista
všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar