Nekaj izmenjanih besed, jutranjih…

… za trohico, vsaj tozadevne, olajšanosti…

 

Prijatelj je takole:

»Premalo pijem, da bi bil sprejemljiv kot pisatelj, očitno sem se tudi premalo kurbal, da bi smel biti dramatik, in premalo hinavčim, pa v sproti razpoložljive riti jezik porivam, da bi v svojem kraju bil kulturnik… prestar sem, da bi se prilagodil, in premlad, da bi hodil po poteh živih mrtvakov.«

(op. p. v navedku sem samo nekaj vejic dodal, sicer pa ga nisem niti malo, vsebinsko, spreminjal)

 

Priznam – nasmehnil sem se, ob prebranem. Ne vem, če je bil nasmešek z grenkobo začinjen, zagotovo pa vem, da z veseljem ni bil! Preveč sem izkusil, v tem »poštenem« svetu, da bi se zmogel njegove »poštenosti« veseliti. Kakorkoli že, ni mi dalo miru, pa sem (mu) pripisal…

 

»Glede prvega – ne vem. Glede drugega – se sprašujem. Glede tretjega pa – mejduš, ko bi vsaj mrvico ugovora premogel…

Pa niti ne gre za hojo »po poteh živih mrtvakov«, pač pa bolj za odločitev med biti ali ne biti – del svinjaka!«

 

In tudi:

 

»Še nekaj sem pozabil, tebi v (resda jalovo) spodbudo, pa sledeč PS izkažem…

Ti se vsaj lahko odločaš, oni, katerim je svinjak v krvi, pa se, revčki, ne morejo.«

 

Da, bil je čas, v moji mladosti, ko krog sebe nikogar drugačnega-od-vseh-ostalih nisem poznal, pa sem sebe kot čudnega, kdo ve, morda celo napačnega raziskoval, in… ko sem, predvsem zahvaljujoč delovanju na področju pisanja, in širitvi obsega poznanih mi, srečeval, resda redko, le tu in tam, podobne, da, takrat sem ugotavljal, da pa le nisem sam, da nas je kar nekaj, čeprav se s pretirano številčnostjo ne moremo pohvaliti, in… ko sem tudi pri njih ugotavljal, da so uspešni na področjih, na katerih se izkazujejo – mejduš, da ne moreš biti napačen, če pa skladnost tvojih besed in ravnanj poraja rezultate, in to takšne, da se jim obči, s svojimi prizadevanji, niti zdaleč ne zmorejo približati!

Tudi danes, na stara svoja leta, se ne morem hvaliti s tem, da za jezerce takšnih poznam, in tudi premorem, v oceanih tistih »mi«, v poplavi neke nevrednosti, celo ničevosti, vendar – sleherni stik z njimi, pa čeprav le prek zapisane besede, kot nekakšen obliž deluje, majhen obliž, ki še zdaleč ne zmore prekriti ene same rane, kaj šele vseh nabranih, a vsaj za nekaj trenutkov blažilno deluje. Vsaj za nekaj trenutkov.

»Mi, ljudje«… je vrag, ko se žival začne oblačiti, ko se nauči izgovarjati nerazumljene ji besede, in ko se ti skuša ob bok postaviti, prav s tem »mi, ljudje«! Pa ničesar, načeloma, nimam proti živalim, daleč od tega… kadar ostanejo na mestih, in v vlogah, katere jim je Narava predpisala, namenila.