Na
tristo je lepo,
na tristo
je nebo,
pa
zmore ti tihoten dan,
v siju
sonca razigran,
v dušo
leči, in v dlan…
Na
tristo, in nič manj.
Ko
zvezde se v noč vrsté,
čez speče
skorajda poljé,
in čuk
svoj klic poda temi,
da mir
za hip ne ogluši,
na
tristo pravljično se zdi…
Na
tristo, nižje ni.
Ko
veter s tristo se poda,
da lomi,
ali pocrklja,
in v
topel plašč svoj klic ovije,
na
krilih plesa v norčije
popelje
svoje čarovnije…
Na
tristo se klobuk odkrije.
Še
sanje znale bi letet,
ko le
hotele bi živet,
na
tristo, manj ne, in nič več.
A vragu
je bilo odveč,
pa do
srca vihtel je meč…
Na
tristo šle so preč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar