Največji dosežek?!

Nekoč me je neka novinarska radovednost vprašala o tem, kaj štejem za največji dosežek svojega življenja. To, da sem do življenja dospel, sem, nemudoma, odgovoril…

 

»Je to sploh kakšno življenje?!« vprašanje, katero sem kar nekajkrat slišal in ki je vezano na ne/ugodje samega živetja, pomeni na pogoje, na okoliščine nekega obstajanja, pa – če obstajajo v ugodju, vsaj relativnem, potem so zadovoljni z življenjem, če pa jih neugodje bremeni, se po življenju sprašujejo…

 

To, s čemer se izkazujejo, to je… kako bi nenehnemu oprezanju naokoli, nenehni neki lakoti in želji po imeti, nekemu hranjenju, v vseh pomenih besede, nekemu iskanju zabave, s katero si čas zapolniš… rekel drugače kot – oprezanje, lakota, želja, hranjenje, zabavanje?! Zgolj in samo to, zadeve, ki so lastne domala vsemu, kar obstaja, tudi najpreprostejšim živalim, vendar… to NI, in ne more biti, življenje, kajti ko bi bilo, potem…

 

Nikolo Teslo vzamem za primer, čeprav ni edini, ki se je s podobnim soočal, a je med najbolj znanimi…

Nemalokrat, če ne kar redno, je moral beračiti za sredstva, s katerimi je zmogel svoje poskuse izvajati, in nemalokrat se je tudi osebno znašel v takšnih okoliščinah, da niti za osnovne potrebe lastnega živetja ni imel, pa bi ga zlahka bilo moč slišati »je to kakšno življenje«, a nikoli tega ni izrekel, kajti…

 

Nikola Tesla je živel življenje, pa še kako ga je živel! Ustvarjal je edinstveno svojo zgodbo, v kateri so bile platnice, v podobah običajnega in splošnega obstajanja, le formalnost, neka povsem nepomembna zadeva, potrebna le v toliko, da se niso neštete strani izpisanih zgodb razletele na vse možne konce! Imel je pripovedovati, in je tudi izpovedal, celo tako silovito, da še najbolj preprost pogled, v nečem povsem vsakdanjem, ne more mimo Tesle. In je živel svoje življenje zato, ker je – razpolagal z ustrezno vsebino, s katero je lahko napolnil stranice obsežnega svojega bivanja. Ki se ni zaustavilo z njegovo smrtjo, daleč od tega, njegovo življenje je tudi danes prisotno, ne samo v učbenikih in nekih enciklopedijah, ne, celo v vsaki, še tako običajni, danes, žarnici, alias svetilki, kakor bi sodobni jezikoslovci znali poreči.

 

Ne, žretje, izločanje, spanje in zbujanje… vse to je samo žretje in izločanje, spanje in zbujanje, do življenja pa je dolga, in še daljša pot, večini ne samo neprehodna, pač pa – povsem neznana. Zato se jih čas tudi ne trudi zapomniti, se jih nima po čem.

 

Ja, je-to-kakšno-življenje, zdaj jaz povprašam, ko običajnost krog sebe gledam?! In takoj odgovorim: ne, ni, je zgolj obstajanje, in se jezik s svojo nerodnostjo izkazuje, ko iz besede »živeti«, namesto besedo »živetje«, izpelje besedo »življenje«…