Danes
je nekoliko »hladneje«, pa sem uro več oddelal, kot včeraj, a mi je kljub temu
uspelo samo pričakovano urediti ter pokositi površino primerljivo včerajšnji.
Veliko časa sem namreč izgubil z žago…
Teren
meji na gozd, obenem je bil »pred kratkim«, v odnosu do časa, ki je potreben za
kultiviranje zemljišča, gozdu vzet, pa v zemlji mrgoli nekih podob živetja, ki
bi po svoje. Tudi akacije so, nedolgo nazaj, odcvetele, zanje pa je značilno
tudi to, da so zelo trdoživo, in agresivno, rastje – veja pade na tla, pa bo že
začelo drevo iz nje poganjati…
Mesec
in pol nisem kosil, dovolj časa, da se je cela neka četa sveže pognalih akacij
pojavila. Večina je bila moje višine, in temu ustrezno so bila stebla že dokaj
debela, močna. Škoda mi je bilo nožev, pa jih nisem kosil, pač pa žagal…
Uh,
mimogrede – ob akacijah sem omenil besedo »agresivnost«, pa se bom malo
popravil, da jih ne bi, po nepotrebnem, žalil: od vseh obstoječih podob
živetja, je ena sama, ki ne skuša sebi pridodajati na račun drugih, vsaj
neposredno ne, človek! Potemtakem tudi akacije niso prav nič agresivne, zgolj
vsakdanje običajne…
Ob tem
žaganju sem zastavil tudi z odpravo posledic nedavnega besnenja vetra. Tokrat
se je lotil mojega mladega nasada kakijevcev. Od »daleč«, na še nepokošenem,
sem videl drevesce, katero je dobesedno zravnal z zemljo, in se je že posušilo.
Ko pridem do njega, bom ugotavljal koliko debla je sploh ostalo, ali je umestno
puščati ga, da se poskusi obnoviti.
Drugemu
drevesu je odlomil lepo, bogato krošnjo. Nič ne pomagajo opore, kadar, poleg
rastline, tudi njih polomi. In je šaral, veter, malodane povsod, vsaj toliko,
da se je malček v frizure spravil in jih skušal redčiti. Ni šlo brez žage,
danes…
Da, in
tudi na najnižji terasi, tisti, v katero gozd skuša posegati, brez milosti, se
je neko vejevje razraslo, pa sem kar nekaj časa odstranjeval, glede na to, da
ima Malo rado, ko se tam loviva, in se mi pod veje nekega starejšega kakija
skriva, da jo »težko najdem«…
Suma
sumarum – zadovoljen sem. Resda sem naredil manj, kot sem upal, da bom, obenem
pa več, glede na predvideno. In se zaokroži, zadeva, da zelje celo ostane,
kozel, jaz, pa se nasiti…
Zdaj
bom potihoma »molil«, da mi bo kasneje še kako uro moč košnji posvetiti, da
vsaj zastavim strmino pod hišo, pa da se kot dosegljiva izkaže misel, da bi
jutri uspel to polovico zemljišča dokončati, in…
Dodobra
sem jablano preveril, neko veliko. Prejšnji teden je namreč s tiste mini dan za
dnem trgala sadeže, da bi ugotavljala kako so, še vedno, nezreli, in ji moje
besede niso pomagale. Danes pa – cel kup jih čaka, na tem ogledanem drevesu, da
jih bo ubirala in se sladkala z njimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar