Bitja,
ki ne premorejo ustreznih in specifičnih vsebin, takšnih, da bi se na njih
temeljih s tvornostjo izkazovala, se ne morejo izkazovati tudi z neko osebno
prepoznavnostjo, z neko identiteto, z značilnostmi, ki bi bile samo njim, in morda
peščici njim podobnih, dane… bitja, ki zaradi netvornosti niso zmožna biti
karkoli drugega, kot zgolj eden-izmed-mnogih, potrebujejo poistovetenje z
določenimi zadevami izven njih, na temelju česar tudi potrošništvo obstaja…
bitja, ki se ne zmorejo z osebno prepoznavnostjo izkazovati, tudi ne zmorejo
biti suverena, o sebi odločujoča, po temeljnih vprašanjih pre/živetja…
… in od
tod črede, tropi in krdela, znotraj katerih se nesuverene posamičnosti počutijo
suvereno… in od tod neke »vrednote«, neke svete-gore, svete-reke,
sveta-ozemlja, celo sveti-simboli, okrog katerih se pripadnost oblikuje, relativno
vsaj vzdržna, in se oblikujejo »razlike« med mojo-čredo in tvojo- ter
njihovo-čredo…
Gobezdanje
o »svetosti življenja« se v praksi izkaže kot popolnoma nevredna – laž! Živetje
je namreč »sveto«, »nam«, samo in izključno takrat, če že drugače ne gre, kadar
se po-naše odvija, kadar tisti, čigar »svetost« njegovega živetja ugotavljamo,
naše svete-vrag-vedi-česa-vse-ne »časti«, kadar naši čredi pripada, kadar po
naše živi… in samo iz tega razloga obstajajo (poleg notranjih nesoglasij, kadar
korito ne zagotavlja vsem enake »pravičnosti«) v dolgi vrsti obstoječi neki
zunanji-sovražniki, ali vsaj zunanji-pretitelji, ki grozijo s svojim nam naše
odvzeti…
Kadar
je sveto neko ozemlje, nek potok, neko rastje… vse, kar zagotavlja golo
preživetje, po možnosti čim boljše, črede… vse, kar zagotavlja čredno »identiteto«,
in s tem poraja tudi pripadnost k čredi… takrat se čreda zoperstavlja vsem
zunanjim pretnjam, pa naj bodo realne ali zgolj potencialne, celo umišljene, in
zmore neka mošeja v Ljubljani predstavljati svetovno-teroristično-grožnjo, in
zmore neko sveto jeruzalemsko v zidove vzidano kamenje predstavljati
dom(ovino), »mene«, »nas«, v bistvu vse tisto, s čemer se postavljajo, pa
četudi – niso postavljanja vredni…
In
bitja, ki do osebnostne identitete ne dospevajo (pozabi na osebno izkaznico in
podobne dokumente, ki govorijo samo o nekih osebnih podatkih, bolj kot ne danih
v uporabo slehernemu novorojencu, tako kot je serijska številka oziroma neka
deklaracija dana v uporabo izdelkom s tekočega traku), so nagonska bitja, in
vse, kar ta bitja »vrednega« imajo, se nahaja izven njih, v podobah imetja in
simbolov čredne pripadnosti, pa…
Tako,
kot se iz različnih tropov jeleni med seboj udarijo… iz različnih krdel volkovi…
iz različnih jat ptice… tako se iz različnih čred udarijo tudi dvonogi, v
branitvi njihovega naše in po-naše. In točno na tej podlagi, kakor tudi sicer v
naravi, potekajo vsa vojna stanja, na tej podlagi v trenutku utihne »svetost-živetja«,
kadar je »treba« stopiti v bran bodisi svetega ozemlja, svetega prepričanja,
celo svetega nekega simbola! In je vse to sveto krepko vrednejše od posameznih
živetij, ki tako in tako brez teh svetosti – identitete nimajo…
Takšno
je nasploh nagonsko »sobivanje«, nagonski »globalizem«, nagonsko »zavedanje«
sveta kot celote… v iskanju sebi-koristi, v izključno če-že-drugače-ne-gre
prilagajanju oziroma podrejanju (»uvidevnosti«)… in v takšnem pravega sobivanja
ni, in ga ne more biti, in v takšnem »sobivanju« tudi brez nekih spopadanj ne
more iti. Če že na »domačih« tleh ne, pa strah, odvečen-čas, agresijo… na tuja
tla preusmerjajo, da se neposredno spopadajoči se zgolj kot vrh ledene gore
kažejo, medtem ko »pod mizo« številni neki drugi »pomagajo«…
Za
človečnost, za dejansko sobivanje je potrebna etičnost, zanjo pa, neizogibno –
razum!
Ni komentarjev:
Objavite komentar