Spet
nisem spal. Sem sicer poskušal, a obupal, in mi je prav prišlo…
Ob
sedmih sem zastavil, po dolgem času, s košnjo. Sprva sem nameraval že ob
šestih, a sem zaradi sosedov kasneje začel. In sem zdržal do desete…
Takrat
se je zvezda že dokaj prepričljivo upirala v breg, pa nisem vedel kaj je bolj
premočeno, kapa in oblačila, ali jaz. V senci je že sedemindvajset kazalo,
obenem pa…
Nek
osir sem vznemiril, v travi ležeč, pa si nekaj pikov prislužil, in nisem želel
še na dobro-vago čakati, obenem pa…
Prek
obutve imam dereze nameščene, in vrag tako stiska, da se po treh urah stopali
in prsti že krepko boleče izkazujejo, in se bolečina še do sedaj ni umirila…
Skuhal
sem drugo kavo, se dodobra oprhal, nato pa z zadovoljstvom ugotavljal, med
obešanjem opranega perila, da je že vonjati sušečo se travo. In mi je uspelo,
celo malček več, kot sem pričakoval, da mi bo.
Tekom
dneva bom videl, kako bo z ogretostjo, ter se odločil, če bom danes še kako uro
pridodal (pozno v mrak ne bom, mi prija zvečer tudi posedeti, morda celo kak
film ujamem) ali pa jutri, z jutrom, nadaljeval. Vsaj še dvakrat toliko se
moram razmigati, da bo polovica, na kateri hiša leži, pokošena. Želel bi pa
tudi na drugo stran pokukati…
Moj
Sonkec pa sveti, četudi v daljavi, da so misli povsem zbegane, ne vedoč ali naj
se toplitvi, ali pogrešanju, pustijo. Neka čudna mešanica iz obojega nastane…
Ni komentarjev:
Objavite komentar