Janez Slovenc…

Blagor občim, že ob rojstvu prejmejo vse, kar potrebujejo za to, da do konca svojega živetja o sebi vedo. Pardon, malodane vse, kajti določeni dodatki sledijo, in to v dokaj kratkem času…

 

Ob rojstvu, v rojstno knjigo: Janez Slovenc, Slovenec.

Temeljna opredelitev izpolnjena, na ime se bo odzival, in od malega ve kako čuti, kako se je opredelil.

Groza, spet pardon – opredelila sta ga namreč starša, drugače tudi ne gre, pri štancanju, moraš ja v naprej vedeti kaj boš naštancal.

 

Še preden gre Janez Slovenc, Slovenec, v šolo, mu oče že temeljne lekcije daje.

Bodi ponosen, da si Slovenec, to ne more vsakdo biti. Bodi ponosen na svoje prednike (tu ata ne sega po časovnem opredeljevanju, da bi bilo moč vedeti o tem, na koliko generacij nazaj mora biti ponosen, zgolj posplošeno izpoveduje, itak so bili vsi predniki Janeza Slovenca, Slovenca, nekaj izjemnega). Bodi ponosen na vrednote svojih prednikov, ki so tudi tvoje. Triglav, samo en je na celem svetu, in samo mi, Slovenci, ga imamo. Na to in ono, da v podrobnosti ne segam, in tudi na nedeljsko govejo župco, vsekakor, ki je eden izmed številnih delov naše kulturne dediščine, in civiliziranosti. Z nudlni, seveda, obvezno z nudlni…

 

Tudi mama igra svojo pomembno vlogo, pa medtem, ko Janez Slovenc, Slovenec, sedi na štengi, in mu ona šolne obuva, pa šnirance zavezuje, ter mu, sočasno, v rugzak štumfe tlači (sihr jih boš nucu, sam ahti kako boš z njimi, so ganc novi), pripoveduje o lepotah slovenskega jezika, in, kakopak, o tem, da ga je potrebno čuvati, negovati in spoštovati, kajti samo en je, na celem svetu, slovenski jezik! In tudi Prešerna moraš spoštovat, pa bit kulturn, zlasti osmega februarja, takrat nam je himno napisal…

 

Kakorkoli že, Janez Slovenc, Slovenec, še preden prve korake v šolo zastavi, ve kaj je, pa se do svojega konca sploh iskati ne potrebuje (resnici na ljubo, tudi ko bi iskal, ničesar najti ne bi imel)! Že res, da se tudi šola, celo šolan postane, izobražuje, da gre med izobražence, a v tem ničesar posebnega ni, takšnih je na milijarde, medtem ko je Janez Slovenc, Slovenec, en sam, če ima to srečo, kakopak, da se tudi neki drugi enako ne pišejo, in da svoje nadobudnosti niso z istim imenom poimenovali…

 

Da, blagor občosti, kako preprosto je, v preprostosti, preprostost dovršiti. Jaz, priznam svoj greh…

 

Poimenoval sem že, poimenoval, tudi priimek predal, le… ko so me, ob popisu, o njih nedoletnih spraševali, sem pojasnil, da bodo do svoje polnoletnosti neopredeljeni, in se bodo sami odločali o tem komu, če sploh komu, pripadajo. O raznih triglavih, prednikih, župcah, jeziku… jim niti črke nisem svetlil, je pa res, da sem jim rad povedal o tem, da ni pomembno od kod si, pa kateri jezik govoriš, pač pa šteje izključno tisti KDO, KAJ, KAKŠEN si. In sem se celo razburjal, ko sem, tu in tam, slišal o rojevanju otrok za narod, kajti jaz sem jih v prvi vrsti zanje same, nekaj »malega« pa tudi zase, kakopak…

 

In vidiš, z nepravilno, z neštancarsko vzgojo sem jim same težave nakopal, še vedno se potrebujejo iskati, še vedno lastne zmožnosti preizkušati, da bodo, upam, da kmalu, do samozavedanja dospeli. Pač, napačen, jaz, kakopak…

 

A vsaj domišljavi niso, pa jim tudi po tem vprašanju janez-slovenc-slovenec do gležnjev ne sega.