Že
velikokrat sem poslušal ugotavljanja tega, da slovenski jezik ne premore tistih
pravih, »sočnih« kletvic, pa da nek krščen-matiček, ali krščen-duš, v odnosu do
tistih »sočnih«, popolnoma amatersko zvenita…
V
okviru teh ugotavljanj sem tudi slišal, da je takšno stanje posledica –
civiliziranosti, kultiviranosti, pa…
Hm,
hudič je z menoj, vselej nekaj »po svoje« vidim in razumevam, pa se tudi
takšnim ugotovitvam zoperstavljam, in to z različnih zornih kotov…
Kot
prvo – »ljudstvo«, vsako, do zadnjega, ni nič drugega kot skup primitivizma.
Žal, a je. In še nisem slišal, da je moč kultivirati, civilizirati primitivizem,
in prav tako še nisem srečal neprimitivnega primitivca…
Kot
drugo – še kako poznajo določene »sočne« izraze, in jih s pridom tudi
uporabljajo, pa če so »domačega« ali »tujega« izvora, povsem vseeno…
Kot
tretje – Narava je poskrbela za to, da je moč čustvovanja izkazovati, celo
naravno jih je, še več, celo nujno potrebno jih je izkazovati, kajti prav z
izkazovanjem se zmorejo čustvovanja sproščati, nadzorovano, kakopak, a kljub
temu, in prav to sproščanje čustvovanj je eden izmed predpogojev t. im.
zdravega duha… in – če me togotnost, nek bes popade, takrat zagotovo ne bom
nekih rožic omenjal…
Kot
četrto – je hudič, kadar živiš v okolju, ki je »ponosno« na svojo preteklost,
in sedanjost, nase, pač, a ničesar ne ve o nekaj stoletnih praksah, vzbujenih s
»poznavanjem« same presvetle Cerkve, pa z »modrostjo« klenega občestva tudi, o
praksah zatiranja (ne-izkazovanja) čustvovanj, v podobi, denimo, tistega
deček-ne-sme-jokati, ali onega ženska-mora-potrpeti…
Ne, ne,
o nikakršni civiliziranosti, kultiviranosti ni moč govoriti (tudi) v tem
primeru, pač pa zgolj o – zavrtosti, takšni in drugačni, tudi čustveni, že tako
pretiranega čustvovanja nezmožnih. In…
Ubogo »ljudstvo«,
ubog jezik, ki niti »pošteno« prekleti ne zna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar