Postajam…

Postajam, na postaji.

Kar sem postal, me je ostati.

Moja pravila, in običaji,

samega sebe v njih vsebovati…

Ne čakam na vlak, bo že še prišel.

Jih vrsto pred njim načrtujem.

Edini je, ki mi lahko bo odvzel

kar orjem, kar sejem, kar snujem…

Me pravzaprav vodil, z vsem tem, bo v noč,

da tam, v neznani daljavi,

ko mu že poide, do kraja, vsa moč,

z menoj prav za vselej opravi…

Postajam. Postaja za dih en samo,

ne da se mi misel, šepeče,

in komajda čaka po njeno da bo,

da v svojem še mene odvleče…

Ne branim ji, le kaj bi ji kljuboval,

gotovo je v službi razloga,

sam kriv, ko leteča sem krila ji dal,

pa volja zdaj njo mi uboga…

Že res, da mi znajo, te misli, grenit,

a tudi za zastor prodrejo,

pa zmorem dobit, prav tako izgubit,

da le v dolgočasje ne grejo…

In vidiš, prav ta, ki jo v pesem lovim,

z nemirom prek roba ki lije,

skrbi, da me polni, takrat ko pustim

ji piti, dokler ne izpije…