Sinoči
sva šla na kavč s posodicama…
Gospodična
se je odločila, da bo, pred spanjem, skuhala juho iz korenčkov, in krompirja z
lupinami, pa iz mleka ter čisto malo sladoleda, obenem pa bo pripravila tudi
posebne ter predvsem odlične hrenovke…
Medtem
ko sem poskušal, jedel in hvalil njeno kuho, je svoj obrazek stiskala k mojemu,
me božala po glavi in – čeprav ji nisem povedal, da je danes dan slovesa – vso svojo
nežnost razlivala meni pod kožo, kot bi me hotela tolažiti češ
kmalu-bo-spet-tako…
Potem
sva se še »balonala« (kopica napihnjenih balonov krasi najino vesolje, še več
jih je v vrečki čakajočih na vrsto), družno pela Muco Piko, da je leže, in
smeje, navdušeno poplesavala, pa ji je šele okrog enajste uspelo, da je, povsem
utrujena, in leže prek mene, zaspala…
Razbojnica.
Če zjutraj ležim ob njej, zna spati tudi do desete, in še dlje, če me ni…
deset, največ petnajst minut, ne glede na uro, čim začuti, da me ni ob njej, pa
že slišim njeno korakanje po sobi, medtem ko ji v kuhinji pripravljam jutranji
obrok…
Če bi
se tata obril, bi bila enaka… njene besede, namenjene palčku-jelenčku v
pojasnilo, mi krepko zgovorneje govorijo, kot so v izpoved dane…
Ena od
mojih ran, med štiri največje dana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar