Vesolje bo!

Če mi že lastnega življenja ni moč v zadovoljstvu preživeti, bom vsaj njegovim prizadevanjem skušal trud opravičiti…

 

Vesolje bo! Vse sem že pripravil, knjigo podnaslovil z »resnica o človeštvu«, naredil osnutek kazala, in platnic, spisal spremen dopis, in konec prihodnjega tedna, na dan, ko sem se pred dvaindvajsetimi leti poslovil od očeta, na dan, ko so nebesa Maričko k sebi vzela, bom poslal v založbo…

 

V rokopis sem vložil leta svojega dela, in veliko potrpljenja, ter živcev, potrebnih za razpravljanje s tistimi, o katerih govori.

V njem je kopica trditev, ki so popolnoma drugačne od veljavnih, a ni argumenta, ki bi jih zmogel vsaj omajati.

V njem je Resnica, pa naj še tako neljubo zveni, v preprostih besedah razkrita, dobesedno ponujajoča se vsem tistim, ki je ne želijo videti, in je vprašanje, če so jo sploh razumeti zmožni, kaj šele sprejeti. Niti preproste besede ne pomagajo, tam, kjer je takšna preproščina, da celo sebe ne pozna…

 

V rokopisu je nemajhen del mojega življenja, zato – Vesolje bo! Kadar ničesar, razen nekega brloga, in kosti v njem, ter potomstva, za nekim živetjem ne ostane, takrat celo vprašanje o smiselnosti obstajanja lastne utemeljenosti ne najde…

 

Bom že našel način, pa če bo to poslednje, kar bom naredil, da knjiga zaživi, pa čeprav se zavedam, da zmorem z njo sebi dodatno otežiti, vendar – če nenehno nosiš koš, zvrhano poln nekih neljubosti, neprijetnosti, se ena več ne more kot usodna izkazati! In je tudi kot težava boljša, od tega, da bi samega sebe zanikal, in tam, kjer vem, na obče neresnice pristal.

 

Pa če crknem!