Vse
svoje življenje sem v nekem čakanju, in za večino teh čakanj sem sam kriv.
Nekaj sem jih že prenehal čakati, ko sem ugotovil, da je čakanje zaman. Kaj bi
čakal, denimo, na lepši svet, in se krog tega utrujal, ko pa iz grdega nikdar
lepo ne nastaja, samo masko si, tu in tam, ko želi pridobiti, nadane…
Trenutno
so poglavitna tri, čakanja. Čakanje na Sonka, čakanje na Večerne, in čakanje na
Vesolje. Vse ostalo, pride, ko pride, če sploh pride…
Čakanje
na Sonka je postalo, v zadnjih treh letih in pol, moja stalnica. Polovico časa
v čakanju preživim, a dokler dočakam, gre. In jutri bo spet doma, malo moje.
Resda prehlajeno, občasno tudi z vročino, a – bova že, samo da sva vkup.
Tudi
pri Večernih se dogaja. Že res, da naj bi šele v nekih štirih mesecih in pol
izšle, a iz dneva v dan pričakujem gradivo, da v morebitne korekture pogledam,
pa da zadeva v naslednjo fazo preide, v samo oblikovanje. In potem, kakopak,
korak za korakom ter vse do izida – čakanje…
Vesolje
bo, domnevam, no, vsaj želim tako, v nekih dveh mesecih pri meni, v podobi že
oblikovane podlage za tisk. In da preverim, če se pri oblikovanju ni kaj
zalomilo, nehote, kakopak. Potem pa »v boj«, s prijateljevo pomočjo, pa – če družno
najdeva založnika, juhuhu, če ne, potem pa v solo akcijo! Ni vrag, če sem v
poslednjih mesecih preživel in drva, in računalnik, pa zavarovalnino, popravili
avtomobila in kose, pa še kar precej ostalega, ni vrag, da tudi v takšni
akciji, ter sam, ne bi uspel. Bojda je potrebno vztrajati, takrat, kadar veš,
da pravilno počneš.
Nikdar
nisem čakal na način z-neba-padajočega, češ da-mi-je-usojeno-nekaj-dočakati,
nikdar, vselej sem si, med čakanjem, za čakano prizadeval, in »odigral« tisto,
kar mi je bilo »odigrati«, da sem dočakal. Nikdar spraševal če smem, vsaj
drugih ne, kot nekih norm, etičnih, znotraj katerih je edino možno o dejanskem
sobivanju govoriti, nikdar tega čakanja izvajal na načine, ki so sicer obče
utečeni, a meni nesprejemljivi. Pa sem radi tega marsikdaj čakal krepko dlje,
kot bi sicer, a ko sem dočakal, takrat sem vedel, da mi dočakanega nihče ne
more vzeti, niti umazati ga, mu očitati kakršnokoli nepravilnost. Kakorkoli že…
Čas do
jutri, natančneje do odhoda po malčico, si bom nekoliko olajšal tudi s tem, da
bom še poslednji del pošiljanja natečajnega besedila opravil. Zadnje tovrstno
moje izkazovanje, pa mi, bržčas, tudi zaradi tega manj težav povzroča, kot mi
jih je v preteklosti. Domnevam, želim si vsaj tako, da bo enako tudi s pregledovanjem
in izbiranjem, in z vsem ostalim, kar še pride, kar bom do nekega majskega
dneva, dneva konkretne razbremenitve, počel, čakal in – dočakal. In takrat mi
bo, če si drugače ne »zakuham«, eno samo poglavitno čakanje ostalo…
Z
veseljem bi si dovolil še vsaj tri tovrstna čakanja, vendar tam, kjer ne
odločam sam, tam, kjer bi moral za karkoli prositi, in predvsem za tisto, kar
velja samo takrat, kadar se samo od sebe, povsem spontano, izkazuje, ne, tam
sem prenehal in pojasnjevati, in opravičevati, po nepotrebnem, samega sebe, in
tudi prositi. Pa – ko pride, pride, če sploh pride. Bentiš, prestar sem, da bi
šel na kolena, tudi zaradi tega, ker sem imel priložnost ugotavljati, da sem pred
utvarami, pred nevrednim klečal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar