Din-don-din-don...

Zvonijo zvonovi domači,
pod njimi pa križa se far,
že dva tisoč let veseljači,
tedaj, ko zavoha denar...

So ovce, kot vselej, mu vdane,
le vrag ve kje božji je lon,
prispela je vest iz Ljubljane:
Nobene skrbi več za Zvon...

Za upe in božjo odvezo,
bo hlapec do konca klečal,
da lažje bo, je, pod pretvezo,
na pleča butalcev vse dal...

Pa bodo zvonovi doneli,
din-don, in din-don, le naprej,
in farji hinavsko še šteli,
kot štejejo, ves čas, doslej...

Zvonijo zvonovi domači,
pri nas se v črno vrti,
v modi so spet rokovnjači,
pa še nič nerodno jim ni!