Obetala si, nekoč...

Obetala nekoč si druge čase,
obetala si kruh za vse ljudi,
obetala prek polj si žitne klase,
svobodo, da v njej vsakdo živi...

Obetala si, a tvoji sinovi
se bijejo za slednji kos neba,
se niso še nasitili grobovi,
še ni bilo dovolj krvi, gorja...

Obetala si, a si zamočila,
pogoltnost zgolj usmerja tvoj korak,
si na lažeh zastave vse razvila,
pa se pokvaril v tebi je še zrak...

Na prižnice si tiste popeljala,
ki morali bi rdeti od sramu,
v okviru križa gnoj in prava štala,
a tudi izven vse je šlo po zlu...

Kot psi pogrizli bodo se sinovi,
prosveta ti, očitno, ne leži,
uspešno rastejo sovragi novi,
bodočnost v blato ti vse bolj polzi...

Obetala nekoč si druge čase,
a, kaže, vredna nisi jih preveč,
s teboj vred, vsakdo gleda le zgolj nase,
za hrbtom pa obenem brusi meč!