Pač, dama s Tromostovja...

Čez trg in Tromostovje
je sončila zobovje,
vsiljivo hahljajoča se gospa,
smrdela opoteča
je njena pivska sreča,
smrdela od večera do neba...
visokopetna hoja,
bila je kakor boja,
ki guga se z valovi sem ter tja,
se je na pot podala,
a komajda je stala,
ji svet hotel je zavrteti tla...
kazalo mini krilo
maščobe je obilo,
do popka ji je segal dekolte,
preozko oblačilo
prekrilo je, za silo,
kar v javnosti se gledati ne sme...
čez ramo ji visela
(že mnogo let je štela)
docela iz muzeja torbica,
zaradi sle nečiste,
je z njo tja med nudiste
za večno ena kača vsaj odšla...

Ne bom tu več razpredal,
s težavo sem jo gledal,
do konca mi sesula je pritisk,
se voljna je nudila,
da bi me razvedrila,
če k njej, kar zdajci, pridem na obisk...
bila je kot odplaka,
a dal sem ji stotaka,
rekoč da kar brez nje bom šel naprej,
glasno me je preklela,
in, najbrž, spet začela
iskati žrtev novo si, kot prej...



P.S.
V pojasnilo: stara je, še starejša od omenjene torbice, domnevam, pa je stotak še v dinarjih štet.