V satanovi hiši...

V satanovi hiši je lepo.
Na zidu križ, trdno pripet,
na njem, stoletja že, razpet
domnevno bog, nekdo...

In s prižnice, kot dušni car,
nad tistimi pod njim, božjastno,
da skozi čas zgolj enoglasno
popelje jih v rešitev, far...

Kar on počne, to vse je eno,
a drugo, kar počno ovčice,
pred grehom ki skrivaje lice
sprevrženost kote v pošteno...

Merila dvojna, od davnine,
ker satan hoče, sme in zmore,
za isto drugim da pokore,
preden v dvoličnost se razbline...

In žro meso, ki ga častijo,
in kri mu pijejo, goreče,
ker s križa v slabo vest šepeče,
da se še bolj ničevi zdijo...