Smolček in smola

Že od nekdaj je imel smolo. Pravzaprav od rojstva, ko je, pri porodu, babici zdrsnil iz rok, in telebnil na glavo. Da so bili nekaj trenutkov prepričani, da se je njegovo življenje nehalo, še preden se je sploh začelo...
Ob tem dogodku se mu je nekaj premaknilo v glavi. No, vsaj dve stvari, saj nikdar ni znal ujeti pravega ravnotežja, hkrati pa nikdar v svojem življenju ni prerasel umskega razvoja šimpanza. Ubogi naš Smolček, so ga, ljubkovalno, klicali.
Odraščal je. Bolj ali manj uspešno. Osnovno šolo mu je nekako uspelo dokončati do dvaindvajsetega leta. Učiteljice so se ga že dodobra naveličale in so mu gledale skozi prste, kjerkoli se je dalo. In vsi so mu prerokovali negotovo usodo, češ - le kaj bo iz tebe, od česa boš živel tedaj, ko bosta starša odplavala nad oblake?!
Smola je bilo njegovo drugo ime. Pravzaprav edino, saj je ni bilo stvari, ki bi jo naredil, da bi se mu posrečila. Povsod se je nekaj zalomilo. A to ga ni motilo. Nasprotno, celo srečen je bil zaradi tega!
Tako se je nekega dne, prav takrat, ko se je z zaključnim spričevalom vračal iz šole domov, pripetilo, da ga je, na prehodu za pešce, povozil tovornjak. Vrglo ga je visoko v zrak in kdo bi ga vedel, kje bi pristal, ko se ga ne bi držala smola in mu preprečila uresničitve mladostnih sanj, da bi letel. Kakor ptica preko širnega neba. Modrega, obsijanega z rumenim soncem...
Krepko je treščilo, ko se je znašel na asfaltu. Ves polomljen in s počeno lobanjo. Menda so mu celo možgani pokukali na plano, nekaj malega se je videlo, a so mu jih v hipu potisnili nazaj, ter ga za silo zakrpali. Nekako.
Kakšna smola se me drži, bi, na njegovem mestu, potožil slehernik. Vendar Smolček ni. On je bil pravzaprav srečen, saj je kmalu za tem, ko se je, po mesecu in pol, zbudil iz kome, zvedel, da mu je zavarovalnica namenila bajno vsoto. S katero bo zlahka preživel naslednjih trideset let. V neki normalni državi, kakopak.
Možakar je rad hodil na raznorazna srečanja. In prav tedaj so pri nas postala moderna predvolilna zborovanja. Pa se je nekega dne, ko je izvedel za eno med njimi, odpravil na pot. Bojda bo veliko ljudi, godli bodo v živo, frajtonarica bo donela, pa še golaž bodo brezplačno delili...
A Smolček ne bi bil ves smolnat, ko se mu ne bi, prav na tistem zborovanju, pripetila nova nesreča. Tik preden bi prišel do kotla, v katerem so kuhali golaž, se je, revež, spotaknil ob korenino in tako močno udaril z glavo v kotel, da ga je celo prevrnil! In je, ob pretresu možganov, no, tiste malenkosti, ki jo je pod kapo nosil naokoli, pokasiral še hude opekline. Po vsem telesu. Da je spet moral, na intenzivnem oddelku, prebiti več dni, kot jih je sploh znal prešteti...
Tretji dan po tistem, ko se je vrnil domov, ga je v nabiralniku čakalo pismo. Komajda se je pretolkel skozi zapisano in s skrajnim naporom razvozlal, da mu piše vodja stranke, ki je organizirala zborovanje. Tisto zborovanje, kakopak, na katerem se je Smolček poškodoval. Da obžaluje dogodek, je zapisal šef, in da ga vabi na sproščeno srečanje, ob kranjski klobasi, kislem zelju in kozarcu pristnega domačega, dolenjskega cvička...
Tako sta se spoznala. Šef in Smolček. In šef, ki je, kljub temu, da sodi med podpovprečne politike, dovolj pretkan, da je zlahka ugotovil, kakšnega tepčka ima pred seboj, je zastrigel z ušesi. Takšne potrebujem, da bo demokracija cvetela, si je mislil. Rad je, torej se ga da zlahka na vrvici držati. Je totalno zabit, pa bo naredil vse, kar mu porečem. Pa še zaposlil ga bom, in s tem skupnost razbremenil za enega brezposelnega...
In res, natanko tako se je razpletlo. Smolček je na volitvah postal - poslanec! Dobesedno užival je, ob svojem delu. Ko je videl, kako drugi berejo časopise v poslanskih klopeh, je tudi on raztegnil svojega. Da ne bi deloval za manj razgledanega. Vsake toliko se je celo priglasil k razpravi, da so se na drugem polu, vse manj skrivoma, muzali, ko je nizal modrost za modrostjo. Celo krohotali, glasno, objokani...
To Smolčka ni motilo. Kako le bi ga, saj vendar živimo v svobodni državi, povrh bojda celo demokratični, pa ima celo teslo pravico povedati vse, za kar misli, da mora!
Nikdar ni razumel, resda, čemu so mu pravili, da je le del dobro podmazanega glasovalnega stroja. Resnici na ljubo, ga to tudi ni zanimalo. Poslanske plače so dovolj dobre, da se da z njimi lagodno preživeti, hkrati pa v parlamentarni menzi strežejo okusne, obilne, za povrh še poceni obroke, pa se nikdar ni iz službe vračal lačen domov...
A ga je spet, nekega dne, doletela grozna smola! Bilo je v tistih dneh, ko je parlament uvedel gostovanje znanstvenikov na Šubičevi. Nekakšna predavanja, bolj poljudno znanstvene vrste, no, še bolj poljudno, v katerih so predavatelji, na skrajno obziren, potrpežljiv, predvsem pa nazoren način poslancem skušali širiti obzorja. Neuspešno sicer, a vendarle...
Tistega dne je nek doktor, Smolček ni vedel česa, predaval o prostem padu. In je navrgel dejstva o različnih hitrostih, s katerimi različne zadeve padajo proti tlom. Ter med drugim povedal, povsem neodgovorno, kakopak, kot se je kasneje izkazalo, da se človek ne ubije zaradi tega, ker skoči z vrha stolpnice, pač pa zaradi tega, ker trešči ob tla. To je bilo, seveda, za Smolčka nekaj novega. Neka nova, praktično celo poslancem neznana dimenzija razmišljanja. In je začutil, da mora trditev ne le preizkusiti, pač pa celo dokazati! Na tla bo položil, menda bo zadoščalo, nekaj puhastih blazin, pa bo celo skozi zrak zmogel, kakor ptica, brez posebnih posledic. In sanje se mu bodo uresničile!
A Smolček ne bi bil Smolček, ko bi bil brez - smole! Res je prek pločnika naložil dve plasti mehkih blazin, res jih je lepo poravnal, celo nekajkrat udaril prek njih, da preveri, če so dovolj mehke. Le eno samo napako je naredil, za razliko od ostalih poslancev, kakopak, ki jih redno in nenehno, poleg tiste, se ve, da se je sploh odločil skočiti z višine. Namreč, ko je prispel na teraso, je izbral napačno stran in skočil na tisti kraj, kjer pločnik ni bil oblazinjen...Pravzaprav sploh pločnika bilo ni! Pa so ga še trije avtomobili, tako na hitro, sproti, povozili, preden je promet obstal...
Kakšna smola, je ob vesti dahnil šef. Pa tako dober je bil, na liniji, dosledno. Najboljši, pravzaprav. Še za ministra sem ga nameraval imenovati...
Vsem, ki so se udeležili pogreba, je prek ustnic drsela ena sama beseda, smola! Ta pa je resnično imel nenehno smolo!
A Smolček je bil zadovoljen. Pravzaprav je še vedno, v obljubljenem kraljestvu. Verjeli ali ne! Kajti do njegovih možganov vest o tem, da je pokojnik, sploh ni prišla. Tudi za časa pogreba je, z oblaka in nasmejan, zrl na pogrebce, zadovoljen, da je toliko ljudi zbranih na kupu. Le po golažu ni dišalo...

P.S.
Brez skrbi. Resnejših posledic ni bilo. Zaradi omenjenega dogodka. Država ni zašla v krizo. In dovolj je drugih demokratov, ki uspešno zapolnjujejo vrzel, nastalo s Smolčkovim odhodom...