Kako to…

Štiri dni sva skupaj, in že deliva prehlad. Spet. K sreči sta minila dva tedna, od operacije, pa sta kihanje in kašljanje nekoliko znosnejši zadevi. Sicer še vedno »zabavni«, a manj boleči, kot poprej…

 

Danes me je klical prijatelj. Na hitro sem ga odpravil, kajti poklical je prav takrat, ko sem pripravljal kosilo, obenem pa je Mala iskala mojo pozornost…

Ko je zaslišal njen glas v ozadju, se je začudil, češ - že tako hitro?! Sam je bil dvakrat operiran, zaradi kile, pa domnevam, da je na temelju izkušenj govoril o počutju, o zmožnostih, o tem, da je dete doma. Pričakoval je, da še vsaj deset dni ne bom šel po njo…

 

Ni se mi dalo na dolgo, le tako, nekako, sem mu odvrnil: eno so zmožnosti, drugo je fizično počutje, tretje pa je dejstvo, da se skorajda mesec dni nisva videla…

 

Ne vem, če je najbolje razumel odgovor, in mi je vseeno, glede tega. Tako in tako se korenito razlikujeva, in se njegov »imam rad« izkazuje tako, da počne, da živi na način, kakršen mu najbolj prija. Žena, otroci, kdorkoli drug pa – če želijo, se mu lahko prilagajajo, če ne, bo pa po svoje počel, »soliral«. In verjamem, da takrat, kadar predvsem nase gledaš, tudi nek »imam rad« ne more biti pretirano moteča stvar. Jaz pa tako ne znam.

 

Kakorkoli že… v teh dneh ji je uspelo, že, dodobra utruditi me. Malo radi tega, ker ji želim v čim večji meri ustreči, jo gledati zadovoljno, malo zaradi pregovarjanj, do katerih prihaja takrat, kadar bodisi nekih osnovnih nujnosti ne želi upoštevati, bodisi njena pričakovanja krepko presegajo realno. In ob tem najinem odnosu sem pomislil na tisti, sploh ne tako redek pojav…

 

Baje »imajo radi« svoje otroke, in jih želijo čim prej »pripraviti na življenje«, pa jim, že v njih rosnih letih, določena opravila, dela v njih obveznosti zapisujejo.

Ne vem, pravzaprav dvomim, da gre res za »pripravo na življenje«, prej bi rekel, da gre za to, da starša del svojih obveznosti preneseta na otroka, kajti…

 

Kot prvo, na življenje se nikoli ne zmoreš docela pripraviti, obenem pa je časa za pripravo dovolj na razpolago, medtem ko je otroštvo eno samo, in se začne krepko krhati že najkasneje z odhodom v »vrtec«, ko je potrebno zgodaj vstajati, iti v neko skupino, se tam ravnati po nekem predpisanem redu, tako da… tudi jaz trdim, da imam rad svoje dete, in starejše svoje, pa mu, in sem jim, skušal otroštvo čim bolj podaljšati, nikakor obremenjevati z zadevami, katere sem zmogel sam opraviti. Sicer pa…

 

Ko pomislim, da so se njih sošolci in sošolke izživljali nad starejšimi mojimi tremi, ko so videli, kako se z objemi in s poljubi, na parkirišču pred šolo, poslavljamo, ne morem mimo ugotovitve, da takšna praksa ni ravno pravilo, pač pa poljubov in objemov raje umanjka. Čudno, mar ne, glede na to, da so sestavni del izpovedovanja dejanskega rad-imeti-nekoga?! Tisti poljubi in objemi, kakopak, ki ne temeljijo na sli, na nagonih, na »ljubezni«.