…da,
zlat, »moj« Oliver.
Je
edini, ki me, vsakih nekaj dni, sprašuje, če potrebujem pomoč, in me, ob tem,
prepričuje, da mu MORAM, brez slehernega zadržka, povedati, če mi lahko kako
pomaga. In je bil pripravljen prihajati iz Zagreba, kljub temu, da ima službo,
da bi me na previjanja vozil…
Nedavno
mi je, ko sem mu sms-iral svoj odgovor, in v njem zapisal, da sem že itak
»zadolžen« do njega, podučil, da se dobro-z-dobrim-vrača, in mi naštel nekaj
zadev, zaradi katerih on ne vidi neke moje »zadolženosti«, pač pa zgolj
enakovreden odnos, medsebojen. Nisem mu ugovarjal, niti z razlago, o tem, da me je
življenje dobro izučilo, pa verjamem tistemu, ki o dobroti-siroti govori. Ne
nazadnje – ko bi bilo na Svetu toliko dobrote, kolikor je je po njih
prepričanju (malodane vsakdo je dober… khm), bi bilo sploh še kaj prostora za
slabo?! Ja, tudi prenažrt lev je dober… če ga pri miru pustiš…
Kakorkoli
že, imam dobrega soseda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar