Gora
vidi dolino, dolina NE vidi gore, vidi samo njen DEL…
Tako
je, pač, tudi z razvojno lestvico – višje kot si, na njej, »lepše«, bolje
vidiš, obratno pa…
Žabe
vse vedo o Svetu. O živetju, o raznih odnosih, vključno z ljubeznijo.
Pravzaprav »ljubeznijo«, žabjo, seveda. Potemtakem, da, vse vedo, le da – vedo po
žabje. Obenem pa o sebi najmanjšega pojma nimajo!
Človek
je, zavoljo razuma, ki ne pogojuje zgolj povsem drugačnega razmišljanja,
dojemanja in pojmovanja, kot so te zadeve pri nagonskem, živalskem svetu, pač
pa pogojuje tudi povsem drugačna čustvovanja, vključno s prirojeno empatijo,
uvidevnostjo, na vrhu te lestvice. Pa se absurdno kaže, kadar se z nagoni
pregovarja o zadevah, katerih le-ti, nikoli, in nikakor, ne zmorejo niti občutiti,
kaj šele živeti in izkazovati, kajti…
Nagonom
je temeljna značilnost boj za obstanek, le-tega pa »krasi« sebičnost, najprej
zase poskrbi. Bojda je tudi »bog« najprej sebi brado naredil…
Da,
tudi žabe poznajo »ljubezen«. »Ljubezen« parjenja, žretja, druženja
(ne-samosti), varnosti, »ljubezen«, ki traja toliko časa, dokler na njeni
tehtnici prevladuje tisto kar MENI prija. Potemtakem – gre za »ljubezen« do
LASTNEGA ugodja?! Da, gre, vsekakor, pri sebičnosti namreč drugačna ni
izvedljiva.
Žabje
poznavanje sveta se, poleg »malenkosti«, denimo v količini dejanskega
poznavanja/znanja, razlikuje tudi v tem, da – naj bo mlaka (Svet) še tako
smrdljiva, dokler bo žabi ugajala, ji koristila, dotlej bolj dišeče ne bo,
nikjer! In – kako bi žabi nemoralnost očital, neko večno prilagodljivost, neko
večno vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti… ko pa taisto povsem brezplodno
očitam človejakom, malce »razvitejšim«, od žab, na razvojni lestvici?!
Ne, ne,
dolina je vedno, doslej, izkazala, da o bistvenih zadevah ničesar ne ve. Medtem
ko so posamezni vrhovi, neke gore, osamele, dokazovale, in v tem marsikdaj tudi
uspevale, popolnoma drugačno, nasprotno. Niso imele druge izbire, kajti tudi pamet
(nagonska »vrlina«) in razum stojita v popolnem nasprotovanju, drug napram
drugemu. Ima pa srečo, ta dolina, kajti – ko bi sebe zares videla, ko bi o sebi
zares vedela, ko bi, ob tem, premogla vsaj kanček vesti, in etičnega čuta…
bentiš, ne vem, če bi se zmogla s seboj sprijazniti, kaj šele, da bi bila tako
domišljavo, bebasto samovšečna, kot je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar