Ženska…

Sanjal sem žensko. Ležala je, gola, ob meni, izklesana do potankosti, tako da je kipar ne bi mogel takšne narediti.

Podal sem se prek nje, s poljubi, od nožnih prstov navzgor in – ko sem dospel do glave, so se sanje, v hipu, razblinile! Preveč ženske »lepote« mi je bilo spoznati, da bi vsaj sanjati še smel o njej. Pravzaprav…

 

Pravzaprav je zapis izkaz fikcije, umišljenega, kajti - prav ženska »lepota« mi je sanje ukradla, jih do konca potolkla, pobila. Tako »blagodejno« zmore učinkovati, takrat, kadar meni, da obstaja, dejansko pa je ni, pač pa zgolj lupina poskuša, z raznimi sredstvi in metodami, svojo »všečnost« ohraniti. Bojda je minljiva, lepota, čeprav tam, kjer jo premorejo, vedo, da temu ni tako. Samo imeti jo je treba, znati najti, in videti, če imaš kje, in pa kaj, seveda.