Vremensko
sem dovzeten, spreminjanje zračnega pritiska pogojuje moje počutje. Očitno se
le-ta še ni ustalil, pa moram paziti na to, kako vstajam, se obračam, hodim.
Moj krvni tlak je sicer v okvirih običajnega, sprejemljivega, a povsem na dnu.
In za to ni zdravila, le s kavo si skušam pomagati, pa sem si danes, dodatno,
še polovico siceršnje mere skuhal…
Še
vedno razmišljam, če bi vzel »sesalec« v roki, čeprav se vse manj možnosti
kaže, za to. Čiščenje ne bo imelo ničesar od mene, če se mi zavrti, me celo
spodnese, obenem pa – do Novega sta še dva dneva, ni vrag, da ne bi jutri šlo.
Pa ne zaradi nekih blodenj, v stilu kakor-bo-za-Novega-tako-bo-vse-leto, in
niti slučajno zaradi nekih »novoletnih zaobljub«… bentiš, še najpogostejše so
tiste obljube, katere požrejo še preden bi se jih lotili izpolnjevati… pač pa
zaradi preprostega dejstva, da želim imeti vsaj kolikor toliko pospravljeno, ko
Malo pride…
Za hec
pomislim na prednost mojega nizkega krvnega tlaka. Ko bi višjega, ali celo
visokega imel, ni vrag, da me ne bi že pobralo, spričo doživetih svinjarij!
Tako pa me ni, le načenja, sleherna izkazana sprijenost, ko s svojim smradom
butne v zavedanje, pa, kdo bi vedel, morda ji, nekoč, tudi uspe. Kakorkoli že,
samo enkrat je dano oddihati nek čas, in – če nisi v svinjaku pognal, če nisi njegovega
smradu vajen, da bi ti bil domač, celo nepogrešljiv, potem je le bolje, da je
to dihanje krajše, kot pa da bi bila slednja pora iz gnoja sestavljena…
Zasledil
sem neko izjavo tozadevnega slovenskega humorista, češ da v Deželi primanjkuje
humorja. Pravi se je našel oglašati, bolj butastih »gegov« od njegovih malodane
nisem imel priložnosti spoznati. A so učinkovali, kakor v praznini učinkuje
vse, kar zmore, to praznino, navduševati. In se mi je Svetlana prikazala, v
spomin. Nekaj mesecev je iskala način, kako bi stopila v stik z menoj. Nekaj
mesecev je snovala začetek svoje redne radijske oddaje, satirične, pri neki
(takrat) novoustanovljeni radijski postaji. In jaz naj bi bil njen prvi gost.
In sem tudi bil. V prvi in, sočasno, poslednji oddaji, katero sva posnela, a
nikoli ni smela zaživeti. Pa ne zaradi naju, pač pa zaradi tega, ker v
podalpskem svetu tako »spoštujejo resnico«, ker so tako »dovzetni« zanjo,
zlasti takrat, kadar o njih govori, pa… če vabiš takšne k sodelovanju, kakršna
sva se izkazala, ne samo takrat, Svetlana in jaz, potem ne pričakuj hinavščine,
pač pa ostrino jezika, in ne pričakuj tofovsko-izvijačnih bebavosti, pač pa…
»Jaz,
ti in Mlakar smo edini satiriki v Sloveniji, vse ostalo so klovni,« mi je izustila,
ko sva se prvič srečala, ob nekem, recimo temu kosilu, v »prestižnem« lokalu, v
katerem so za vrtoglave zneske stregli minimalistične porcije bojda neobičajnih
jedi, in so bile dejansko samo tri zadeve, katere sem s simpatijami doživel: ko
sva čakala na prosto mizo, so naju namestili, v nekakšni čakalnici, na udoben
kanape; na zidu sem ugledal veliko fotografijo s Titovo podobo; kljub prepovedi
kajenja-v-javnih-prostorih sva dobila pepelnik…
Spomin
je hudičeva zadeva. Ob lepem doživetem pripominja svoj nikoli-več. Ob grdem
ugotoviš, da ti je večino življenja pobralo. V celoti pa ti dopoveduje, da je
nastopil čas priprave na odhod, ker – glede na to, da pred nosom ničesar
pomembnejšega več ne vidiš, nenehno za hrbet zreš…
Nekajkrat
so me prepričevali, da bi, zanje, tudi sam tofovsko-izvijačno pisal. Saj-veste-kakšen-je-obči-okus,
sem slišal v podkrepitev teh nagovarjanj. Vem, na žalost vem, pravzaprav vem,
da je vprašljivo, to, če je sploh moč o kakršnemkoli okusu govoriti, vendar –
ne bo šlo! Nikoli mi denar ni bil vodilo, pa me tudi vaši honorarji ne morejo prepričati,
v to, da bi od samega sebe odstopil. Vse svoje življenje hodim po isti poti, k
istemu cilju, nikoli se nisem prodajal, in nikoli se ne bom. Čeprav se zavedam,
da bi mi bilo kot obče-všečnemu, »popularnemu«, vsaj v materialnih ozirih
krepko bolje. Vem, poznam »sceno«, ritolazniško, hinavsko, daj-damovsko,
poznam, še predobro, in prav to poznavanje je razlog, da me na takšnem odru ne
bo…
Brskal
sem, včeraj, po nekih knjigah, obujal spomine na neka leta, v katerih…
Nekoč
je imelo veko celjsko podjetje direktorja, ki ni samo v žretju videl smisla
obstajanja. In so objavljali natečaje za aforizme. In sem se, od takrat, ko sem
za zadevo izvedel, pa dokler je obstajala, redno odzival, s svojimi zapisi.
Katere je bilo potrebno posredovati anonimno, z ustrezno šifro, da ne bi
komisija, slučajno, na temelju imen izbirala. V poslovodstvo pa je romala druga
ovojnica, zaprta, kakopak, z avtorskimi podatki…
Nekoč so
v Rogaški Slatini prirejali Borzo humorja. Vsako leto druga tema, pa sem
pošiljal tako v prozi, kakor tudi v poeziji. Dokler je zadevščina obstajala, in
je obstajala le toliko časa, dokler niso župana, po njegovih dveh mandatih,
zamenjali. In ga je zamenjal nek »tradicionalnež«, iz »pomladnih« vetrov
pognal, sila »kulturen«, celo tako, da je vedel kako je denar, namenjen
pisanju, popolna potrata… in tudi tu je vse potekalo na identičen način, kot v
Celju: v eni ovojnici besedilo, opremljeno s šifro, v drugi podatki o avtorju…
V vsem
času, kar sem se udeleževal obeh prireditev, so bili moji prispevki uvrščeni
med najboljše. In redko, izjemoma, se je pripetilo, da nisem segel po nagradi.
Celo tako je znalo biti, da sem, kot edini avtor, v zgodovini prireditve, v
okviru istega leta prejel dve nagradi. Konkretno za prvo in za tretje osvojeno
mesto…
Da,
vem, obstaja »črno na belem«, mnogi so se odzivali na te natečaje, tudi najbolj
zveneča imena »slovenskega« pisanja, tudi vsi »popularneži«, z raznimi
nagradami nagrajevani, vendar… obračati sem se moral, nazaj, da sem jih za
svojim hrbtom uvrščene videl. Kakorkoli že…
Od tega
ničesar nimam, dobesedno ničesar. V kolikor neke spomine odpišem, v kolikor
pozabim, da sem na teh prireditvah srečeval takšne, kakršni so Smolar, Šugman, Lešnjak,
Hribar… ki so na prireditvah (po)skrbeli za program…
Res je,
čas teče. In ni res, da, pri tem svojem odtekanju, ničesar ne reče, daleč od
tega. Nenehno, in sproti, pripoveduje, še najbolj mu uspeva grdo razkrivati.
Dokler v celoti uspeha, svojega, ne doživi, z ugotovitvijo
bentiš-si-idiot-popolnoma-drugače-bi-ti-bilo-ko-bi-kot-govno-med-govni! Pardon,
ugovarjam! Res je, tudi do takšnega mnenja dospe, a ga hitro zavrže, ga raje s
tistim bi-bilo-bolje-ko-me-sploh-rodili-ne-bi nadomesti. Za govno le moraš biti
iz ustreznega materiala narejen, pa da edino zares veljavno »ljudsko« tradicijo
prenašaš, iz roda v rod!
»Ste
velemojster pisanja,« mi je, nekoč, izpovedal Lorenci, takrat urednik
Večerovega Totega lista. Da, tudi to zadevo so "demokrati" povsem »demokratično«
odpravili, po več kot sedemdesetih letih njenega izhajanja. Pač, premnogi »vedo«,
da je »resnica« izključno »po njihovem«, in, bog ne daj, da se v »demokraciji« z
drugačnimi mnenji izkazuješ!
Res je,
bil sem krepko najštevilčnejše objavljan. In redno, v vsaki številki. In pri
meni nikoli ni moral čakati na prispevke, na zalogo sem mu jih pošiljal. In
kadarkoli je prosil, ker je želel ustrezno z določeno temo opraviti, vedno je
naprošeno tudi prejel. Na moj način obravnavano, kakopak, in napisano, kajti
poseganja v svoje delo nikoli nisem dovolil, in nikomur. Celo edini sem bil, ki
je neko politično stranko, »demokratično«, seveda, prignal do tega, da se je
prek svoje »glasnogovornice« odzvala na moje zapise, enkrat samkrat, seveda,
kajti nisem ostal dolžan, njenemu odzivu…
Velemojster?!
Hm, pri honorarjih se mi to velemojstrstvo nikdar ni poznalo, vselej sem bil
izplačevan po povsem običajnih, za vse veljavnih tarifah. Čeprav…
Da,
bilo je nekaj uredništev, nekaj glasil, pri katerih pa sem uveljavil drugačne,
višje. Ali to, ali pa tisti najdite-drugega, a so se raje zame odločili. Vendar
se kaj posebej služiti, s pisanjem, v tem močvirnatem predelu planeta, ne da.
Resda je bilo dovolj za redno plačevanje prispevkov in dajatev, pa še neka
skromna »plača« je ob tem ostala, vendar – delovnik, in to efektiven, tudi po
deset, in več ur, nobene bolniške, nobenega dopusta, celo prostega »vikenda«
ne, nobenega regresa ali »božičnice«, nobenega šefa, ki bi mi delo iskal, ga
organiziral in poskrbel za njegovo izvedbo, nobenega daj-dama, če prispevek
ustreza, je objavljen, če ne – nikom ništa…
Da, na
smeh mi gre, za nekaj trenutkov, ko tudi na to pomislim, kako sem bil »podučevan«
o »delu«, o nekem »garanju«, o »poštenem« služenju kruha, celo o nekih »sposobnostih«…
s strani takšnih, ki bi dokaj hitro krepnili, v kolikor bi bili zares odvisni
od lastnih zmožnosti! Bentiš, gromozanska večina tistih, ki so se odločili za
samozaposlitev (zlasti na področju kulture), je morala državi vrniti denar, s
katerim jim je le-ta prvi dve leti plačevala prispevke in dajatve… tako »sposobno«,
tako »tvorno«, tako »samokritično« je »ljudstvo«.
Pa je
tudi dodatna kava do svojega konca dospela. Sočasno z današnjim pospravljanjem,
ki že na jutrišnja vrata trka. Obstaja neka prednost, v tem, da živim sam –
samo na svoje kosmatince se moram ozirati, da prejmejo vse, kar potrebujejo za
čim bolj nemoteno svoje obstajanje, vključno z besedo in z dlanjo, vse ostalo
pa prosto-po-meni. Kakopak ob upoštevanju določenih principov krajevnega
sobivanja, pa ničesar ne počnem, da bi, s seboj, in neposredno, sosede
vznemirjal. Če pa jih moti moj način življenja, če jih motijo moja stališča in
ravnanja, morda tudi moj izgled… hm, z vsemi temi motnjami naj kar pred
ogledala stopijo, da do sebi ustreznih sogovornikov dospejo. Jaz jim, priznam,
takšen ne morem biti, pravzaprav ne želim.
Pogled
v dlan – polovica dneva je odfrčala, in le še zrak je v njej ostal. Tega sem že
vajen, a vsaj čistega diham.
Ni komentarjev:
Objavite komentar