Tudi sam sem ponosen, vendar…

… ne na neke običajne ničvrednosti!

 

Malo »ne zna« pospravljati, za seboj, denimo igrač, pa tudi takrat, kadar je tu, jaz zlagam, kadar je tako razmetano po tleh, da se ni moč nemoteno gibati. In, kakopak, tudi takrat zlagam njene stvari, kadar se nameravam lotiti čiščenja. In prav zahvaljujoč temu zlaganju, sem tudi zaznal zvonjenje telefona. Ravno sem tla osvobodil razne navlake ter krenil, da namestim podaljšek, ko je zazvonilo…

 

Prijatelj me je klical. Ne, ne tisti, o katerem sem danes že zapisoval. Nek drug. Teče že enainštirideseto leto, kar se poznava. Nekoč sva bila sodelavca. Najprej sva sodelovala, resda na različnih delovnih področjih, znotraj neke Iskrine (z)družbe. In sva se tudi na raznih delavskih-svetih srečevala, kot edina, ki sta vselej povedala tisto, kar sta menila, da je potrebno povedati, pa čeprav le-to ni bilo všeč »ta glavnim«, in čeprav sva marsikdaj tudi ustrezno maščevanje tvegala, in tudi, včasih, doživela. Kasneje pa – ko so me vodilni v matični firmi prepričali, da sem prevzel direktorovanje novoustanovljenega hčerinskega podjetja, sem prijatelja s seboj vzel, in ga razporedil na delovno mesto vodje nekega področja. Ter ga, uspešno, tudi za člana upravnega odbora predlagal.

 

Kar nekaj »vaj« sva imela v tistem času, v času, ko so slovenska podjetja ostala brez ju-trga, ko je bilo odpuščanje in ekstremno izrabljanje »delovne sile« nekaj povsem »normalnega«. On je bil namreč vselej socialno nastrojen, in se je zavzemal, ne samo na sestankih, za to, da bi zaposleni imeli še-več, še-bolje, medtem ko sem jaz, kot direktor, moral drugače gledati, in odločati. Ne, ni me motil, nikoli, njegov socialni čut, le občutka za realnost ni imel, dočim sem sam vedel, da iz praznega žaklja ni moč čudes jemati. In sem za tisti še-več, še-bolje jemal relativno socialno varnost zaposlenih, saj nikogar, kljub izjemno težkim obdobjem in okoliščinam, nisem na-cesto-vrgel, nikomur, niti za pikico, plače manjšal, nikoli nekih delovnih norm do absurdnih zahtev povečeval. Če si je nekdo zaslužil posebno obravnavo, disciplinsko, s svojim ne/delom, s svojim odnosom do podjetja ali naročnikov, jo je tudi prejel, vsekakor, sicer pa so bili delavci ob meni zaščiteni malodane kot kočevski medvedje…

 

Kakorkoli že, ko sva se na raznih sestankih »udarila«, on s svojim, jaz s svojim, ki je obveljalo, mnenjem, ga je bilo, spočetka, moč gledati z »dolgim nosom«. In je bil prepričan, da mu zamerim drugačnost mnenja, pa sem kar nekaj časa potreboval, za to, da sem mu dopovedal, da temu ni tako, da cenim in upoštevam drugačna mnenja, da zaradi njih izražanja, v kolikor so utemeljena in korektno podana, ničesar ne zamerim, in da razlike v najinih pojmovanjih delovne problematike, vsaj pri meni, v ničemer ne vplivajo na najino prijateljstvo…

 

Danes ima povsem drugačna mnenja. Tudi do tega spoznanja je dospel, zahvaljujoč izkušnjam, da so redki vredni tega, da se zanje zavzemaš. V bistvu si upam trditi, da sva v vseh pogledih dokaj približala stališča, če ne celo poenotila jih, je on, pač, nekaj malega več časa potreboval za to, in izkušenj, da je tako. In…

Pri njem cenim, da ima, ves čas, kar ga poznam, iste vrednote. Pri njem cenim, da se vselej z enim samim, edinim, kar ga ima, obrazom izkazuje, pa vselej vem, pri njem, na-čem-sem. Pri njem cenim da je »bedak«, predolgo naiven, načelen, pošten! Da, prav zaradi tega tudi njega »življenje tepe«, kolikor le zmore. A drugačen ni, in nikoli ne bo, znal biti.

Preden sva zaključila pogovor, sva si zaželela čim manj neprijetnega, v prihajajočem letu…

 

Potem sem pa zagnal »sesalec« in se lotil čiščenja vseh površin, ne samo tal. Namreč tudi na regalih pajki pletejo… naj mi oprostijo, a, začasno, sem jih v brezdomce spremenil.

Ko sem tako šaril po neki polici, je z nje padlo na tla. Pobral sem zadevo in videl, da gre za priznanje, za udeležbo na Zmajevih dečjih igrah, priznanje, katero je, domnevam da pred najmanj šestdesetimi leti, prejel moj oče…

Zmajeve dečje igre. Nekaj dni trajajoča, in na Balkanu, nekoč in tudi, prepričan sem, danes, največja tovrstna manifestacija. Na kateri sodelujejo literarni ustvarjalci iz bližnjih in daljnih krajev. Festival, na katerega so, k sodelovanju, v tistem nekoč-je-bilo, povabili mojega očeta, krepko kasneje pa sem se v Novem Sadu, na istem festivalu, znašel tudi povabljen jaz… in s tem že načenjam zgodbo o tem, na kaj oziroma čemu zmorem biti ponosen.

 

Ponosni so na svoje prednike. Hm, čemu pa?! Ti predniki so namreč bili popolnoma isto, kar so, v vseh časih, njih potomci, niko i ništa! Gledali so, kako bi sebi in zase čim več dobili, žrli in srali, in to je to. Njihova edina »zasluga« je v tem, da so se parili, nemarneži grdi, in s tem porodili sodobno ničevost. Nič več. Bentiš – vsako govedo ima neke svoje prednike, in tudi pri govedu se ena in ista »zgodba« iz roda v rod ponavlja!

Da, tudi sam sem ponosen na svoje prednike. Ne na vse, a jih je kar nekaj, na katere sem! Denimo na starša, ki še zdaleč nista bila neka običajna brezličnost. Pa še na neke, ki so krepko izstopali iz povprečja, in se izkazali s svojo tvornostjo, s svojimi prizadevanji za dobrobit skupnosti, Sveta, in ne za lastne riti!

 

Ponosni so na »svoj« jezik. Hm – ampak ta jezik sploh NI njihov, drugi so zaslužni za knjižno slovenščino, oni jo zgolj pačijo, kvarijo, ubijajo! Niti govoriti ne znajo, niti prebrati! Obenem pa – mar ne kruli vsaka čreda po svoje?! Mar ni vsaka čreda »ponosna« na svoje kruljenje, če radi drugega ne, potem vsaj zaradi tega, ker v tem kruljenju vsaj nekaj, bojda, razume?!

Ne, jaz nisem ponosen na to, da govorim slovensko. Če že, potem sem ponosen na to, da zmorem govoriti srbsko, in to celo tako, da mi v pravilnem srbskem jeziku, ne v nekih slengih, žargonih, spakedrankah… večina celo Srbov ni kos! Pa srbščina ni moj materni jezik, in še zdaleč ni v moji vsakdanji uporabi. In, če že, sem ponosen na to, da se prizadevam, na področju jezika, ohranjati njegov pomen, njegovo sporočilno moč, njegovo edino možno veljavo, ko se, povsem zaman, vem, »bijem« tako z dnevno pogovorščino, kakor s produkti bebavih nagonskih »jezikoslovcev«, katere bi bilo potrebno, do zadnjega, delovno »odstreliti«!

 

Ponosni so na Triglav… hm, ker so ga sami izgradili?!

Ponosni so na dončiće, pogačarje, neke žogo-metne ekipe… pa na henčke, avsenike in podobne »viške občega kulturnega« udejstvovanja, čeprav – kaj, za vraga, pa so pridodali k temu, s čemer se ti, na katere so tako ponosni, izkazujejo?!

Vidiš, jaz pa sem ponosen na vsak trenutek, v katerem se nek delček, zanemarljivo velik, žal, Sveta s človečnostjo izkaže! Ponosen, v bistvu, na človeka, na to, da k tej vrsti pripadam… pa čeprav radi tega vse svoje življenje preklinjam, v konkretnem svinjaku, in bi, v drugačnih okoliščinah, preklinjal tudi v vseh ostalih.

In sem ponosen na to, ker sem šel po stezicah svojega očeta, in nekih drugih pred-menoj-isti-priimek-nosečih, pa se tudi v pisanju izkazujem, in sem od pisanja celo živel!

In sem ponosen na to, da ne vem, če v Novem Sadu potrebujejo vseh pet prstov ene roke, za to, da bi prešteli koliko primerov je bilo, takšnih, da sta starš in njegov otrok na prireditvi prejela vsak svoje priznanje. Resda za drugačna ustvarjanja, a z istega področja.

 

In sem ponosen na to, da zmorem v dveh jezikih, in enakovredno, izkazovati pisanje s področja najzahtevnejšega, najtežjega literarnega delovanja, s področja klasične poezije. Rad bi ga srečal, ki zmore enako. Doslej ga namreč (še) nisem.

 

In sem ponosen, da zmorem teoretično, marsikdaj pa tudi praktično, in kljub temu, da se za večino področij nisem neposredno izobraževal, delovati na polju biologije, antropologije, sociologije, ekonomije, prava… tudi jezika in psihe… pa čeprav se nimam za vsevednega strokovnjaka, čeprav se zavedam mnoštva lastnega neznanja, a si obenem, in to prav zlahka, upam nasprotovati silnim »strokovnjakom«, in se, po določenih vprašanji, s strokovnjaki v pogovor podati.

 

Ponosen sem, da ne pozabim, na omenjenega prijatelja. Na to, kakršen se ves čas izkazuje, na to, da mu niti sence sprijenosti ne morem očitati, na to, da me hrani v sebi, me za sebi sprejemljivega čuti, me spoštuje. Pa sva marsikaj dala-skoz, zlasti v časih, ko za teden v naprej ni bilo jamstva, da bodo delovna mesta še obstajala… in…

 

Da, tudi na to sem ponosen, da se nikoli nisem z »vetrovi« podajal, da nikoli nikomur nisem svinjal, kaj šele zasvinjal, da ga ni, ki bi mi lahko, ob polni zavesti, očital kakršnokoli moje sprijeno, nekorektno, nečlovečno ravnanje! In tudi na to sem ponosen, da še vedno ne prenašam smradu dvonogega govna, pa raje ždim sam in v samem, vajen, že od prej, ko sem, tudi sredi gneče, sam in po svoje hodil. Vse ostalo pa… naj bo, beda, kar »ponosna« na – svojo bedo?!

 

Nedavno nazaj sem sinku, mlajšemu, naročil… sine, ko umrem – peč, z žaro, kakor vam bo najbolj prikladno, k prvemu potoku, ali k reki, morda, če se vam bo dalo, do morja… lahko tudi na najbližji vetrovni grič… vrzite moje pepelne ostanke v tisto, kar jih bo odneslo v neznano in – nobenih obeležij, nikakor mojega imena klesati na nekem kamnu, parte, če že morate, skromne, »umrl je… pokopali smo ga z vetrom… in vaša imena spodaj«, pa nikar vesti ne objavljati prej kot najmanj teden dni po tem, ko boste pepel že stresli… in nikomur povedati, kje ste to naredili! Moram »čuvati« svoj ponos, da se tudi po moji smrti v nevrednih krempljih ne znajde!