Za
spremembo načrta, za to, da Mala do konca tedna ostane tu – v soboto jo bom
peljal – sem izvedel že včeraj, danes pa se drugačne zadevščine vrtijo, povsem
neplansko, kakopak…
Kot da
v jutrih, kadar je Malo tu, ne bi imel nenehne dirke s časom, lovljenja
priložnosti, da opravim potrebne opravke, je, zjutraj, zazvonil telefon.
Neznana
številka, a sem, kljub temu, izustil tisti »Vošnjak, prosim«, ko sem klic
prevzel.
»Koga
sem pa dobil,« sem zaslišal z druge strani. Bebo, pač, primitiven – ne zna se
niti predstaviti, niti povedati, koga išče, obenem pa je, očitno, nedojemljiv,
kajti to, koga je dobil, sem povedal na samem začetku pogovora.
»Očitno
ne tistega, katerega iščete,« sem odvrnil, dokaj slabe volje. Takšna
koga-sem-pa-dobil me vedno spravijo v slabo voljo, saj bi na temelju takšnega
vprašanja sklepal, da klicatelj pozna vse imetnike telefonov, pa da mu utegne
odgovor razjasniti nevednost.
»Špelo
iščem,« sem zaslišal v odgovor, nato pa z »o, to je pa huda, zelo huda pomota«
zaključil pogovor.
Ko sem
tudi spodaj zakuril in so se jajčka, ter kava, kuhali, sem »skočil« do
nabiralnika. Hvala bogu, tudi poslednja položnica je dospela, za elektriko, za
hišo!
Kasneje,
ko sem ovojnico odprl… običajno plačujem po, približno, štirideset evrov
mesečno, za september je bilo šestdeset, za oktober osemdeset, zdaj, za
november pa – sto! Bentiš, je bila prva reakcija, s sočno kletvijo začinjena,
čeprav – obračunavajo na temelju porabe, pa bom, očitno, moral še bolj varčno,
s temperiranjem in z ogrevanjem vode. A to lahko počnem le v dneh, ko Male ni
tu, kajti ko je – zjutraj ne sme biti manj kot nekih devetnajst, v sobi, in v
grelcu mora biti vedno dovolj tople vode. Jaz se lahko bolj oblačim, in z mrzlo
umijem, za njo pa…
Potem
pa je, skorajda natanko opoldne, dospel še sms iz bolnišnice. S katerim me,
zdaj že tretjič, v podobah sms-a, obveščajo, da sem konec tedna, v petek,
naročen v kirurški ambulanti.
Lepo od
njih, čeprav – že ko sem prejel ustrezno listino, iz bolnišnice, sem si datum
zapisal na koledar, in takšnih zadev nikoli ne spregledam, pa me tudi
opozarjati nanje ni potrebno. A, dobro, očitno so tudi drugačni…
Pa niti
me ni zmotilo to, samo obvestilo, pač pa… ko sem prejel prvi sms, sem ugotovil,
da gre za napačno zapisan datum. Ob drugem sem že o popolni malomarnosti
sklepal, danes pa… ne vem, skorajda se nekemu dvomu prepuščam…
Za kaj
gre? Preprosto, za to, da so pripisali, da napotnica zame velja do petnajstega
oktobra leta 2114! Da, dva tisoč sto štirinajst, potemtakem velja še skorajda
devetdeset let! Hm…
Prvo –
ne vem, če zares obstajajo napotnice s tako dolgo veljavo. Drugo – močno dvomim,
da bom takrat, čez devetdeset, še vedno »užival« danosti nagonske bebavosti. In
tretje – tudi, ko bi se čudež zgodil, dvomim, da bi mi opozorilo kaj prida
zaleglo, bi prej sklepal, da bi morali priti pome, starega, takrat, sto oseminpetdeset
let…
Zdaj
čakam, če se še kaj podobnega pojavi tekom dneva, in da za to ne bo poskrbelo
Malo. Že itak dovolj skrbi za določene stvari, in tudi včeraj mi je bilo
malodane žal, da sem jo peljal k Dedku Mrazu, čeprav – vse gre v rok službe,
predvsem pa sva preživela, oba. Ona obogatena z darilno vrečko, jaz osiromašen
za kak kilogram in pol živcev… in se že sedaj ukvarjam z mislijo, kako bo v
petek, ko me bo ona »peljala« na kontrolo h kirurgu, in ko bova morala biti v
bližini bolnišnice krepko prej, kot bi bilo sicer potrebno, ko bi bilo parkiranje
zagotovljeno, kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar