Ni mi
do imetja, razen toliko, kolikor me zmore posedovanje od njih
po-še-več-hlastajočih odmakniti.
Ni mi
do »ljubezni«. V iskanju edine prave, sem z življenjem plačal, hinavščina
sebičnosti pa mi greni, ne svetli.
Ni mi
do obljub. Zvečine so z lahkoto izrekane, da nikoli do uresničitve ne bi
dospele, tistih plehkih, na mimogrede, pa nikoli nisem potreboval.
Ni mi
do druženja. Rad sem v družbi človeka, a je tako redko posejan, da je zvečine
edina možnost biti sam.
Ni mi
do »dobrote«. V kolikor želim trgovanje, odidem v trgovino, z iskanjem tistih,
ki dajejo, čeprav iz nič, pa ne izgubljam časa.
Ni mi do
»poštenosti«, sem je preveč spoznal, da bi jo, v njenem smradu, hotel v
bližini, vselej izmuzljivo, nikdar iz oči do globine segajočo.
Ni mi
do pameti, pa naj bo »normalno« neumna, ali se, kot takšna, zaradi obolelosti
izkazuje. Raje tavam, ne da bi se vračal, kot da bi s »pametjo« njen rep lovil.
Da, do
marsičesa mi ni, in predvsem do običajnosti! Naj bo še tako samoumevna, celo
predpisana za prave micke-in-janeze, ali v drugih besedah poimenovane
nevrednosti, naj bo še tako zahtevana za biti-del-skupnosti, ki nikoli skupnost
ne more biti, in tudi ne bo, kot je sleherna čreda zgolj seštevek
k-sebi-lačnih-vlek, mi ni do tega, da bi se med njimi, in z njimi, kot njim
enak izkazoval! Raje vse življenje v mukah in umikanju, kot da bi za drugimi
repi svojega porajal, pa…
Domnevam,
da moram biti hvaležen vsem, in slehernemu, ki so se mi razkrili, in mi z
razkritim omogočili, da sem do skrčenega svojega sveta dospel, ob tem ko sem,
celo brez pomoči komunalnih služb, s svinjarijo opravil. In sem, kako ne bi
bil, hvaležen, celo tako, da takšnih ne želim s seboj obremenjevati, pravzaprav
z njimi ne želim ničesar imeti. Vsakdo s svojim, in med svojimi, meni pa ni
nihče kriv za to, da je človek izjema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar