Kaj potrebuje Svet?!

Takšen, kakršen je, v podobah, v katerih se izkazuje, NE potrebuje »demokracije«, (so)odločanja nagonske bebavosti (in izhajajočih sebičnosti, pogoltnosti, nemoralnosti…), daleč od tega, pač pa – potreboval bi TRDO roko, ki bi, v okvirih etičnega, kakopak, čvrsto držala »vajeti«! V bistvu, če si dovolimo, vsaj za nekaj trenutkov, sanjati, potem – potrebno bi bilo NAGONITI NAGONE iz človekovega sveta, in le-ta bi, v istem hipu, postal zares dober, pošten, uvideven, človečen! V istem, enem samem, hipu!

 

Ne gre, ni moč, brez katastrofalnih posledic, nepremišljeno posegati v Naravo, v njene značilnosti, v njene zakonitosti, in človek je to naredil, v podobi svojega največjega greha, največje napake, takrat, pred nekimi šestdeset tisočimi leti, ali celo več, ko se je sparil – z ŽIVALJO, z Neandertalcem, s »človečnjakom«, z »bratrancem« šimpanza, skratka – z nagonskim, NE-razumskim bitjem! In je temu bitju sicer podaril, skozi čas, svojo fizično podobo, ni pa mogel vplivati na gene, vsaj odločujoče ne, pa da bi tisti živalski izginili, izpuhteli, pač pa, nasprotno… da, ena osnovnih zakonitosti Narave je ta, da se pri križanju dveh vrst OHRANJAJO značilnosti NIŽJE razvite, in je, natanko tako, prišlo do tega, da danes na ogromnem »kamnu«, Zemlja (po)imenovanem, znotraj »človeštva« živi nekih osem milijard dvonogih živali, resda v (telesnih) podobah človeka, a kljub temu – živali.

 

Niti istega jezika NE govorimo, znotraj posamičnih (in katerekoli) jezikovnih skupin, pa čeprav se zdi, da ga. A ga, objektivno, NE moremo, kajti – nagonska pamet popolnoma drugače gleda, in, posledično, vidi, popolnoma drugače razmišlja, posledično dojema in ve, popolnoma drugače občuti, posledično čustvuje… popolnoma DRUGAČE kot to počne razum! Pri čemer je vprašanje le v tem, kdo bolje razume, in ve, človek ali žival?! Vprašanje, ki sicer, za človeka, ni težko, medtem ko nagonska »pamet« do njega sploh dospeva ne, kajti njej je, vselej, itak jasno, da – VE, da vse ve! Ne nazadnje – mar primeri, skozi čas(e) izpričani, ne govorijo prav o tem?! O neki ploščati Zemlji, o nekem robu, nekem gorskem grebenu, za katerim se svet konča, o neki enoviti sestavljenosti (tudi človeškega) teles(a), o nekih bakterijah, katerih ni, da bi namesto »boga« odločale o živetju in o smrti, pa o… ma o vsem, kar ni izključno ČUTNIM zaznavam omogočenega v zaznavanje, posledično tudi v dojemanje in v védenje, od raznih pojmov, do raznih vsebin, ki sicer obstajajo, a do njih ni moč dospeti neposredno s čutili, vsebin, kakršne so, na primer, psiha, pa značaji (in med njimi tudi poštenost, načelnost…), čustvovanja (in med njimi tudi ljubezen, tisti imeti-rad-DRUGEGA-in-ne-predvsem-sebe…), pa dobesedno vse zakonitosti Narave, vključno z družbenimi zakonitostmi (ko bi o njih karkoli vedeli, ko bi jih sploh ugotavljati zmogli, se zgodovina NE bi ponavljala, je ne bi, neprestano, v krogih vrteli… kakor v krogih svojo »zgodovino« vrti sleherno mravljišče, ali katerakoli druga nagonska, živalska skupnost)… kajti značilnost razuma je razumskost, značilnost razumskosti pa je NAPREDOVANJE, in ne hrčevsko vrtenje na kolescu…

 

Da, kadar povsem DRUGAČE vidiš, ali zgolj »vidiš« neko zadevo, potem imaš o njej tudi drugačno védenje, potem, četudi ISTE besede uporabljaš, RAZLIČNO govoriš, pa čeprav o istem, o tistem, kar bi moralo biti, na temelju logike (razuma), povsem OBJEKTIVNO, potemtakem – vsakomur ENAKO! A ni…

 

Pa niti tega ne vedo, da…

Poštenost NI to, da ne počneš nečednosti zaradi strahu pred posledicami svojega ravnanja, pač pa je biti pošten stanje, v okvirih katerega ne boš niti pomislil na to, da bi sebi nekaj pridobil, karkoli, in na kakršenkoli neetičen način, ker imaš V SEBI tako »nadzornika«, kot »zakonodajalca«, tudi »paznika«, »sodnika« in »rablja«, in vsi ti NE pustijo, da bi živel po tistem »vsako priložnost je treba izkoristiti«, in v obžalovanju »priložnost izgubljena ne vrne se nobena«!

In dobrota ni to, da, radi slabe vesti, morda radi ogovarjanj, celo radi tekmovanja z nekimi drugimi (potemtakem radi »postavljanja«) ali radi povečanja prodaje (lastne promocije) v višku, s katerim razpolagaš, nekomu »pomagaš«, kajti – kadar »pomagaš« na temelju preračunljivosti, potem to sploh ni zares pomoč, pač pa je nekakšno trgovanje, iskanje SEBI nekega plusa… pač pa je dobrota stanje, ki te dobesedno (pri)sili (ne da bi te zaradi tega v slabo voljo spravljala) v to, da se SEBI, svojim željam, svojim potrebam ODPOVEDUJEŠ, in to počneš »samo« zato, da bi drugemu ugodil, drugemu živetje, pa čeprav za malo, polepšal, izboljšal!

In njihova »pridnost«… če mi dobro plačaš, bom dobro delal… »naši ljudje so pridni, poglej kako v Nemčiji delajo«… delajo, ja, a NE zaradi pridnosti (ki je ZNAČAJSKA značilnost, pa bi morala biti, potemtakem, konstantna, ne glede na okoliščine, ne glede na višino plačila!), pač pa zaradi neke kombinacije, kombinacije 1. želje po vsaj temeljni varnosti in nasploh ugodju (če želiš do nečesa dospeti, in ti ni moč drugače, kot z delom, boš, revež, tudi delal) 2. požrtnosti (nenehna njih lakota po imeti-še-več jih, ne gre drugače, vsaj običajno ne, dobesedno sili v delo, pri čemer so tako BUTASTI, da niti tega ne dojemajo, da s tem, ko se želijo napram drugim po/kazati, v bistvu postajajo SUŽNJI svoje materialne lastnine, edine zadeve, s pomočjo katere lahko sebi, v očeh sebi enakih, neke »vrednosti« pripisujejo)… NE, kadar si zares priden, potem ti delo ne predstavlja nekakšnega nujnega zla, s pomočjo katerega boš dospel do resnično želenega, pač pa se, s pomočjo dela, z neko svojo tvornostjo izkazuješ, in ti je samo delo krepko pomembnejše, kot so ti pomembni njegovi rezultati! Da, oni bi čim hitreje, in čim lažje, do cilja, tako hudičevo »pridni« so…

O njihovi »ljubezni« pa ni izgubljati besed – radi imajo ugodja, zase, in tiste, ki jim ta ugodja omogočajo, in toliko časa, kolikor jih, pri čemer je potrebno poznati različne podobe teh ugodij, ki se ne kažejo samo v neki sitosti želodca, pa v lažjem dospevanju skozi vsakdanje tegobe živetja, pač pa tudi v neki, četudi relativni, varnosti, katero, občutek nje, še kako potrebujejo, nezmožni sami, suvereno soočati se z živetjem! A, vidiš, ljubezen je nekaj popolnoma drugega, kajti – kadar imaš nekoga rad, takrat se ne kažeš s sebičnostjo (in s tistim po-moje), pač pa z uvidevnostjo (in s tistim po-TVOJE ali, tako obvezno pride, če se najdeta dva, ki dejansko imata drug drugega rada, s tistim po-NAJINO, tudi po-NAŠE)… takrat ni »mojih in tvojih obveznosti, računov, položnic«, zgolj najine (naše)… takrat ni tistega to-je-moje, tisto-je-tvoje… takrat je tudi TVOJA težava MENI krepko bolj boleča, kot je tebi, kajti – tebe »samo« tvoja težava boli, mene pa, poleg te težave, boli tudi tvoja slaba volja… in…

Če imam tebe rad, mejduš, da bom raje s teboj gledal, pa čeprav neko butasto nadaljevanko, kot da bi v svoji sobi užival ob tekmi… bom raje s teboj šel na izlet, kamorkoli, bova že nek kompromis našla, kot da bi šel na svoje in po svoje… bom skušal tebi ugoditi, te razbremeniti, ti olajšati, in – če boš ti enako počel/a, nama nikoli ne bo zmanjkalo ne dobre volje, ne energije oziroma moči, ne volje za takšno EDINO PRAVO SOBIVANJE!

 

Občasno dospem, tu in tam, do nekih informacij (bentiš, celo »poročila« so spremenili v občim všečno cirkuško predstavo!), pa silne neke stranke ugotavljam, ki, vsaka zase, »vedo« kako in kaj bi bilo potrebno storiti, le – poenotiti se ne zmorejo, glede ničesar (razen, očitno, glede plač, s katerimi se krepko prebogato nagrajujejo, ko določene položaje zasedejo!), pa čeprav je – stvarnost, realnost ENA sama, vsem se (naj bi se) ENAKO kaže!

In me, bebci nagonski, »ljudski«, kakopak, spominjajo na tisto, no, vsaj tozadevno, šalo: Imel sem osla, pol meseca ga nisem hranil, in ravno sem ga navadil, da brez hrane obstaja, ko je – poginil…

Vrag ga vedi, mimogrede, če je oslov zares tako malo, kolikor jih preštevajo.

 

Biolog zmore vedeti o žabi, resda ne vsega, denimo ne more do potankosti opredeljevati njenega čutenja, in čustvovanja, razmišljanja (da, tudi za žabo je značilna pamet, obča danost, pri čemer je ta žaba, za razliko od povprečneža, zmožna, že od malega, soočati se z okoliščinami svojega živetja!), in zmore vedeti krepko več, kot o sebi taista žaba ve (revica, niti celovitega vpogleda vase nima – tako, kot ga nima NOBENA NAGONSKA pamet, vključno s človejaško!), in še več kot pa zmore žaba vedeti o biologu, in je tako povsod, kadar razmerja na razvojni lestvici obravnavaš, pa…

Da, jaz zmorem, podobno, vedeti o pameti, o nagonskosti, videvam, spoznavam jo na vsakem koraku, jo proučujem, ji zakonitosti delovanja iščem, ne nazadnje, neštetokrat sem njeno delovanje na lastni koži (in tudi pod njo, seveda) (ob)čutil, dočim taista pamet NE more NIČESAR vedeti o razumu, o zadevi, katere NE premore (da bi jo, vsaj za mikro trenutek, občutila, jo neposredno »spoznala«), o zadevi, katera ji je, kadar jo slučajno sreča, v najboljšem primeru »drugačna« od občega, od povprečnega, od (po njenih mentalnih nezmožnostih) »normalnega«… pa zmore biti razum vsaj »čuda(š)k(i)«, če ne celo bebec, odklanjanja, (tudi) preganjanja vreden! Ne, vem, bi kazalo o tem povprašati neke galilee, in ostale njim podobne, ki so od mladega dalje imeli težave z okoljem. Ja, natanko tiste, katerim gre zahvala za dobesedno vsa odkritja, za dobesedno ves napredek, v vsebinskem svojem pomenu pojmovan, kakopak…

 

Z bebci sem se nehal pregovarjati, pri njih je zabetoniran tisti prepričanega-ne-moreš-prepričati! Le kako bi jih, ko pa na teh prepričanjih, v absolutni večini povsem napačnih, temeljijo, ko bi se jim brez teh prepričanj svet-sesul?! Le kako bi jih, ko pa je njim njihov po-svoje nekaj povsem samoumevnega, v bistvu edino razkritje »resnice«, pri čemer jih ne zmoti, vsaj resneje ne, to, da – kako, za vraga, če je neka stvar samo ena, če je, ta stvar, vselej sebi enaka, če se vsakomur, in vsem, enako kaže… kako, za vraga, jo vsakdo po-svoje vidi, doživlja, razume, o njej ve?! Ne, njim, bebcem, je njih po-svoje edina »objektivnost«, do katere so zmožni dospeti! Čemu?! Preprosto…

 

Pamet, kot najosnovnejša, »najnižja« podoba mišljenja, ima veliko pomanjkljivost: NI zmožna, objektivno ne, SOČASNEGA obravnavanja več informacij (o enem in istem), NI zmožna SOČASNO zavedati-se (in jih v zavedanju hraniti) vseh podob, v katerih se nekaj kaže, pač pa deluje natanko tako, kot delujejo – plašnice, ki jih konju natakneš, da zmore samo v eno smer, predse, gledati! Ne, ne, še zdaleč nisem edini, ki nekaj takšnega trdi, daleč od tega, celo Tolstoj, ki je bil »samo« pisatelj, je zapisal, da obči samo-tisto-na-površju-vidijo… In je to čista resnica, kajti za dospevanje do »notranjosti«, do vsebin, so čutne, in samo oziroma zgolj čutne zaznave krepko premalo! Za nekaj takšnega potrebuješ mišljenjsko zmožnost, imenovano abstraktno mišljenje (zmožnost, ki so-tvori razum, potemtakem je njegov PREDPOGOJ!), zmožnost, za katero stroka ugotavlja, da – so samo, približno, štiri odstotki odrasle populacije, ki jo premorejo (pri čemer, kljub takšni zmožnosti, NI toliko razumskih bitij, ljudi, na planetu, pač pa se zadeva dobesedno prepolovi)…

 

Da, marsikaj je že ugotovljenega, in zmore, kljub obči »nevednosti« ( = neumnosti) obstajati, še vedno, kot Resnica. Ne nazadnje o njih zmožnostih sam Svet priča, pa – kjerkoli odločanje dospe do »demokracije«, povsod tam se izkažejo nikdar razrešene težave, povsod tam se izkaže celo najbolj preprosta NE-zmožnost soočanja s temi težavami. Ko temu ne bi bilo tako, potem se »zgodovina« ne bi ponavljala, pač pa bi preživeta dogajanja, in (raz)rešeni problemi – ostali stvar preteklosti, in spomina! V uk in poduk, vsekakor pa v nenehno napredovanje, na bolje, kakopak.

 

Da, živim v okolju, svetovnem, ki »ve«, da zmoreš biti suveren takrat, kadar se v polni odvisnosti od drugih izkazuješ. BEDARIJA! V okolju, ki »ve«, da je bolje, če si hlapec, vsaj dninar, kot da bi sam gospodaril (in je, žal, temu res tako, a le pri nagonih, NESPOSOBNIH za tvorjenje tistega boljšega-jutri, in zmožnih le za sprotno žretje, ter, kolikor je nujno potrebno, za njih »pridnost«!)… v okolju, ki »ve«, da sta združljiva pojma (ali stanji, kakor ti je ljubo) neka demokracija in, na drugi strani, nek »naš« način živetja, »naša civilizacija«, neka »naše« in »mi«, in bi to (pre)ostalim vsiljevali… v okolju, v katerem »civiliziranost«, »napredek«, »razvitost«… ugotavljajo na podlagi kakovosti avtomobila, v katerem se vozijo, in NE na podlagi nekih družbenih norm sobivanja… v okolju, pač, v katerem sta želodec in rit, lastna, kakopak, bistveno pomembnejša od glave. Ki je, resnici na ljubo, običajna vsaj, omembe nevredna…

 

Ne vem, nimam nikakršnega dokazila za to, če nekje v vesolju obstajajo inteligentna bitja (da obstaja življenje, čeprav »samo« v podobah nekih bakterij, v to ne dvomim). Je velika verjetnost, da obstajajo. Vem pa, da so na tej Zemljici, prav nič lepi v nagonskih krempljih, in žrelih, obstajale, TISOČLETJA nazaj, civilizacije, ki so zmogle določena dela izvršiti krepko bolj NATANČNO, kot jih zmore, kljub tehnologiji, današnji čas! Denimo nek vodovod (ne pomnim imena kraja, v katerem se nahaja), za katerega so ugotovili, da je padec cevi po vsej dolžini tega vodovoda, do milimetra enakovredno izračunan in razporejen, ne glede na vrsto tal, skozi katera so ga izdelali. In so ugotovili, da danes nečesa podobnega niti v sanjah ne bi mogli narediti. In vem, da so našli tisočletja star »računalnik«, da, neko mehansko napravo, z mnogimi zobatimi kolesci, s katerim so zmogli takratni astronomi do milimetra natančno ugotavljati položaje planetov, na svojih kartah, in ne samo ugotavljati, pač pa jih tudi predvidevati (v nekem bodočem času)… in celo Galileu v-zelje-hoditi, s svojimi pojasnili… kakorkoli že, da…

 

Dejstvo je, ne samo dokazljivo, pač pa že velikokrat tudi dokazano, da so, nekoč, bili krepko pred »nami« (vsaj po določenih vprašanjih), da jih moramo, v marsičem, loviti, in ujeti, in – posledično je moč sklepati o neki »sili«, ki je »trendu«, inerciji (s to inercijo je hudič, govori namreč o neki zakonitosti, po kateri NAJ bi zastavljene zadeve »tekle«, napredovale svoji zasnovanosti ustrezno… in NE v smislu ponavljanja-zgodovine, vrtenja-na-hrčkovem-kolescu!) preprečila delovanje, o sili, ki…

Dajmo takole: (tudi) »zgodovina« priča o tem, da so (tudi) države napredovale IZKLJUČNO takrat, kadar je o pomembnih zadevah odločala ENA oseba (pa četudi z manjšim krogom svojih sodelavcev), dočim je v časih »demokratične« bebovlade prišlo do razkrojitve tega razvoja (na primer Egipt: nekoč »žitnica«, dvakrat letno so želi pšenico, danes pa… večinoma »pesek«, mar ne, ob izkazih, resda, nekih sila »pomembnih« merilcev »razvoja«… pa – ko ne bi imel nafte, me prav zanima, če bi njegovi prebivalci zmogli preživeti, kljub omenjenemu »razvoju«?!)… ali pa, če na »domačih« tleh ostanemo – nekoč Juga ni bila tako zadolžena, kot je danes zadolžena VSAKA država, iz nje nastala, pri čemer je Juga imela naravne vire (plin, nafto, zlato, žitnico Evrope…)… pri čemer je Juga izgradila ne samo cel kup bolnišnic, šol, »vrtcev«, tovarn, stanovanj, muzejev, športnih objektov… pač pa cela mesta… in je sleherniku omogočala zaposlitev, dopustovanje, brezplačno zdravstveno oskrbo… pri čemer bi se Juga v hipu, ko bi bila podobno »suverena«, pardon, hlapčevska, kot je Dežela, znebila svojega (celotnega) dolga, ko bi kavbojem dovolila bazo na svojem ozemlju (konkretno podmorniško, v Boki Kotorski)… pri čemer je Juga gradila povsem samosvojo politiko, politiko neuvrščenosti, in je bil njen potni list z upoštevanjem sprejet povsod po Svetu, z izjemo raznih južno-afriških-republik-in-izraelov, držav, pač, v katerih so se izkazovali s povsem nehumanimi režimi, držav, ki zlahka zmorejo biti »prijateljice« vseh današnji »naprednih«, »civiliziranih«, »demokratičnih«… kaj vem kakšnih še skupnosti, samo da te skupnosti v teh »prijateljicah« SVOJE (materialne) interese vidijo, in dosegajo. Ja, res je, treba se je »boriti« za boljši Svet, za Svet poštenosti, humanosti, le – se bojim, da sluzavci, nemoralni, v povsem drugo smer svoja prizadevanja vodijo…

 

Ja, priznam, tudi jaz sem (vsaj) »čudak«, v odnosu do vseh misli-s-svojo-glavo (bentiš, mimogrede, to že itak, pa četudi povsem neumno, počnejo, kadar beticam prepustijo svoja »razmišljanja«, in ne želodcem, mednožjem in podobnim njih sestavnim delom), a zmorem, kot tak, za razliko od njih, vsaj domnevati, morda celo vedeti o doživljanjih sebi sorodnih bitij, o njihovih pojmovanjih, razmišljanjih, čustvovanjih, prizadevanjih, pa mi ni prav nič čudnega brati o Galileu, Tesli, Kohu… o njihovih bojih-za-golo-preživetje, bojih za uveljavitev-dejstev-oziroma-resnice, o njihovih življenjih, o njihovem počutju med silnimi temi butci nesposobnimi! In, da, sila preprosta je »formula«, ki Resnico opredeljuje, in takole, v mojih besedah, pravi: vse, kar NI logično ( = skladno z razumom!), NI skladno z Resnico, je, v najboljšem primeru, nekakšna »pravljica«, edina možna razlaga mentalne ubornosti, pa…

Je logično to, da prislovično »pridni« trdijo svoj nihče-me-ne-more-tako-slabo-plačati-kot-zmorem-slabo-delati?!

Je logično to, da prislovično pošteni pravijo da priložnost-dela-tatu?!

Je logično to, da prislovično »načelni«, »moralni« pravijo da oblast-pokvari?!

Je logično to, da ti, ki se »zavedajo« Sveta kot celote, ki so-za-demokracijo, za »sobivanje«, za »človečnost«… od ostalih pričakujejo, celo terjajo to, da ti ostali po-njihovem živijo?!

NE, NI logično, potemtakem še en NE – NE, NISO ne dobri, ne pošteni, ne iskreni, ne moralni, ne človeškega življenja zmožni, kaj šele uvidevni, ljubeči, nesebični… pač pa so zgolj, preprosto, neke vrste dokaza tega, da je še kako pravilna razlaga, ki pravi, da se pri potomstvu križanja dveh vrst ohranijo značilnosti nižje razvite! In so tudi dokaz trditve, da iz živali NIKOLI NE zmore nastati človek, posledično tudi dokaz, da se med predniki človeka niti za hipec ne more pojaviti NOBENO nagonsko bitje alias žival! Niti za hipec! Že itak je nasprotna trditev skrajno bebava, ker tem (tozadevno skupnim) prednikom dopušča »demokratično« odločanje o tem, ali bodo ostali opice, ali pa bi se raje v človeka spremenili… obenem pa ne upošteva preprostega dejstva, ki govori o tem, da je (kakor velja za vsa inercijska izkazovanja) sama zasnovanost tista, ki vso bodočnost, natanko do izumrtja neke vrste, opredeljuje, kajti – tako kot se geni (genetska opredelitev) ne širijo po zraku, da bi se jih »nalezel«, tako tudi ne (iz)puhtijo v zrak! Pač pa so, kakor (in kjer) jih je Narava dala, in sleherno vsebinsko poseganje v njih (kakor v vso Naravo) lahko samo neželeno, neljubo porodi.

 

Ha, pa sem zastavil novo, natanko tako, kot sem starega končal! Moja krivda, priznam, sebi skušam dosleden ostati. Glavnino cene za to sem že plačal, in se tudi preostanka zavedam, a sem edino, kar sebi in zase imam, in s čemer zmorem suvereno razpolagati.

Živi mi, človek, dokler te živali dokončno ne potolčejo!