In redki mi ostanejo…

Ne maram hinavcev, ne maram laži,

ne maram vseh riti, od njih le smrdi,

mi sprijenost nikdar všeč ni bila,

le v smradu je smradu, da nekaj velja…

Ne maram komolcev, ne sluzastih spak,

ne maram za hip iti z njimi v korak,

kdor tak se mi skaže, kdor tak se mi zdi,

naj čim dlje od mene po svoje živi…

Ne maram uhojenih, lahkih poti,

ničvredno, kar zlahka prav vsakdo dobi,

ne maram sebičnih, goltavih pokvek,

so se namnožile, povsod in povprek…

Ne maram zavisti, ne maram prevar,

ne maram neumnosti, njenih utvar,

ko se domišljavo po svetu ravna,

le serje, zaserje, drugače ne zna…

Ne maram praznine brez duše, vesti,

ne maram ponosa, kjer mesta mu ni,

ne maram prodornih brez kančka sramu,

ob njih prav vse dobro gre hitro po zlu…

Ko bolje razmislim, ne maram žvadi,

ki se tihotapi v podobah ljudi,

še pes se izkaže kot bolj plemenit,

kot zmore kazati dvonoga se bit…