Ko
nagonska bebavost postavi Svet na glavo, takrat ta Svet stoji na beticah, in to
izjemno trdih beticah…
Mar ni
zanimivo, to, da – o vodi vsi vedo, da je mokra, da je topla, ali hladna, da
izhlapeva, izpareva, zamrzuje, da je tekoča, kadar ni v prostoru ujeta?! Mar ni
zanimivo, da o nekem, konkretnem, kamnu vedo, ali je velik, ali majhen, kakšne
barve je, pa da je trd?! Da o drevesu vedo, da je listnato, cvetoče, visoko ali
nizko, močno ali šibko?! Da se zmorejo enako naučiti kuhati neko jed, in da vsi
vedo katere sestavine to jed tvorijo?! Da, mar ni zanimivo, to, da pri stvareh,
do katerih je moč dospeti (do podatkov o njih) na OSNOVI ČUTNIH ZAZNAV, da pri
teh stvareh VSI o ISTI STVARI ENAKO VEDO, dočim…
Dočim
pri vsebinah, pri zadevah, ki sicer obstajajo, a so nedostopne vidu, okusu,
vonju, sluhu, otipu, pri teh stvareh pa vsi, in vsakdo, PO-SVOJE-»VE«! In je ta
njihov po-svoje v bistvu NIČESAR vedeti, niti najmanjšega pojma o konkretnem NE
imeti, kar tudi ni nič čudnega, kajti…
Kako bo
nagonska pamet, kako bo ŽIVAL vedela, denimo, o značajih (o značajskosti), ko
pa je sama večno »oportuna«, večno prilagodljiva (spreminjajočim se okoliščinam
primerna), ko se v odsotnosti preprek in strahu izkazuje kot predrzna, »domiselna«,
neuvidevna, tudi nasilna, dočim se v senci strahu izkazuje kot ponižna,
potuhnjena, hinavska, »pridna«?!
Kako bo
takšna žival vedela o poštenosti, ko pa svet meri izključno skozi lastne oči,
skozi tisto, kar NJEJ prija, pa je tisto, kar ji prija »dobro«, »pošteno«, »pravilno«,
dočim vse ostalo o nasprotnem govori, in ko »ve«, da je treba izkoristiti
sleherno priložnost?!
Kako bo
vedela, ta žival, o uvidevnosti, o človečnosti, ko pa jo, v okvirih boja za
obstanek, nenehno žene tisti sebi, zase (da, »bog« je najprej sebi rit
ustvaril, šele nato je ustvaril milijarde nagonskih riti!), ko je sebičnost
tista zadevščina, ki temelje nagonskega »značaja« opredeljuje?! Kako bo, če
nadaljujem, ta žival karkoli vedela o, na primer, prijateljstvu, tovarištvu,
kaj šele o ljubezni (imeti-rad-DRUGEGA), ko pa vsa našteta izkazovanja
TEMELJIJO na UVIDEVNOSTI, in je uvidevnost »SOVRAŽNICA« SEBIČNOSTI?!
Ne,
nagonska pamet, žal, a dejansko, NIČESAR ne more vedeti o takšnih zadevah, o
zadevah, ki so čutnim zaznavam skrite, nedostopne, o zadevah, do katerih sama
ne zmore dospeti, pa jih NE premore, da bi se z njimi izkazovala! Ne, lahko »ve«
le po-svoje, vsakdo drugače, o istem, kakopak. In zlasti – kako bo žival V
ČLOVEKOVEM svetu, v ČLOVEKOVIH besedah karkoli vedela o – ČLOVEKOVIH mišljenju,
čutenju, čustvovanju, posledično o človekovem videnju, dojemanju, izkazovanju?!
Kako bo vedela, ta žival, o tistem, kar ji ni, in ji nikoli ne bo, dano?! NE
more vedeti, in nikoli ne zmore niti približno slutiti o tem, in nobena vzgoja,
nobeno šolanje pri tem ne more pomagati! Lahko se sicer nauči (in tudi se)
izrekati določene besede, a s to naučenostjo le eno doseže – da RAZVREDNOTI
njihov pomen, da lastni NIČEVOSTI pripisuje tisto, česar nikoli ne bo premogla,
pa…
Nekoč
sta besedi dama in gospod o nekih vrednostih govorila, danes je sleherni drek z
njima nagovarjan. Nekoč sta besedi spoštovanje in spoštovani o določenih
moralnih izkazih pričala, danes je »spoštovano« sleherno govedo, in taisto
govedo tudi »spoštuje«, pri čemer sploh ne ve, kako se spoštovanje in
spoštovanost izkazujeta! Danes imaš, na nekem spletnem omrežju, denimo, tisoče »prijateljev«,
od katerih en sam ne ve, kaj to prijateljstvo dejansko je! In od »dobrote«, »poštenosti«,
»pridnosti« malodane kipi, med temi, ki vedo, da je treba vsako priložnost
izkoristiti, med temi, katerim je popolnoma normalna hinavščina, laž, zahrbtnost,
med temi, ki so v hipu pripravljeni poprejšnjega gospodarja popljuvati, ker jim
nov s polnejšim koritom streže! Da o njihovih mentalnih zmožnosti ne izgubljam
besed, ker je nesmotrno govoriti o tistem, kar – ne obstaja!
Pač,
Narava je obstoječe naredila »s premislekom«, in vse, kar je neposreden »proizvod«
Narave, funkcionira, skladno z njenimi zakonitostmi, kot del nekih »verig«, v
katerih šele nato, ko celoti prispevaš, tudi do pravice lastnega živetja
dospevaš, načeloma vsaj, »verig«, znotraj katerih ima sleherni njihov člen
določeno mesto, ki KORISTI celoti, le… za človejake, za križance med živaljo in
človekom, pa Narava NI kriva, razen posredno, toliko, ker je ustvarila tako
žival, kakor tudi človeka.
Da,
zanimive so takšne zadeve, in med te zanimivosti sodi tudi… to, na primer, da
so desetletja nazaj vsi »videli« boljšo-bodočnosti, vsi »vedeli«, da jo bodo
dosegli, celo poimenovali so jo, z druga-švica, pa z garažna-silicijeva-dolina…
da vsakokrat, na slehernih volitvah, »vedo«, kateri so najbolj pošteni (ali
vsaj najmanj lopovski), najbolj sposobni, najbolj prizadevni… da nenehno »vedo«
o tem kaj in kako bi bilo potrebno narediti za boljši svet, obenem pa sami, s
svojimi ravnanji, samo slabšega porajajo… zanimivo, zares, kako jim za neko
bodočnost, in za sedanjost, uspeva, VEDNO, vse-vedeti, in zanimivo, kako se jim
za hrbti rado pojavlja tisti njihov tega-pa-takrat-nismo-vedeli… ob čemer so
njih betice tako betične, tako gnojno prazne, zabite, trde, da – enkrat samkrat
ne dospejo do DVOMA v lastno »vedenje«, ne, daleč od tega, oni vedno vse vedo,
in to izključno po-svoje!
Ko bi
mi nekdo, v rosnih mojih letih, povedal, da bom med živalmi preživljal svoj
čas, bi se z neumnostjo ukvarjal le toliko časa, da bi slišano preveril. Ker pa
takšnega ni bilo, sem moral malodane vse svoje obstajanje ugotavljati njih »lepote«,
ter se z realnostjo njih vzrokov ukvarjati, pa odpisati številne razlage, s
katerimi bebavost svojo betičnost izkazuje, razlage, kakršne so značilne, in
njim podobne, seveda, na vseh področjih izkazovane, v vseh časih. In ves ta čas
se mi je, kot eno temeljnih, porajalo vprašanje o tistem ČEMU to počnem, ko pa
tako in tako nimam nikomur moči dopovedati?! Neumnosti namreč ni moč
razjasniti, ne glede na to, ali je, ta neumnost, posledica biološke
zasnovanosti, ali pa »zgolj« kalupov, v katerih večinska živalskost sebi
drugačne otroško/mladostne primerke (po)tlači, in bi jo bilo treba, tudi radi
tega, ne samo kaznovati, pač pa dobesedno onemogočiti, jo izločiti iz
človekovega sveta, iz sveta razuma!
Kadar V
PRAKSI nisi zmožen izkazati PRAVILNOSTI svojih trditev, takrat tvoje trditve
NISO dejstvom skladne, niso skladne z resnico!
Kadar v
praksi nisi zmožen uresničevati svojih besed, takrat bi bilo bolje, ko ne bi
besedoval, pa bi vsaj lastne nezmožnosti v skritosti ohranil!
Kadar v
praksi dospeš do povsem drugačnih rezultatov, kot so tisti, o katerih si
govoril, takrat – živela nagonska bebavost, živele njene »sposobnosti«, živel
prepad, katerega se bebavost ne zaveda, niti sluti ga ne, a drvi, uspešno,
njemu naproti! In, brez skrbi, se ga bo ovedla, kako ne, še vsaka goveja čreda
se ga zave, takrat, ko že pada dnu naproti…
In,
mimogrede – kadar ti lahko s povsem preprostim dokazovanjem dokažem, da tvoje
trditve NE veljajo enako za vse posamičnosti, ki določeno celoto sestavljajo,
takrat te tvoje trditve niso vredne počenega groša. Pravzaprav so vredne zgolj
toliko, kolikor tvojo neumnost izkazujejo, o njej pričajo.
In še
en mimogrede: o njihovih »spoštovanju«, »uvidevnosti«, »poštenosti«, »prijateljstvu«,
»ljubezni«, »dobroti«… jih povprašaj takrat, kadar se v nekem kotu znajdejo,
kadar se ogrožene začutijo, kadar dospejo do tistega, da ničesar več ne zmorejo
izgubiti (le še pridobijo lahko)… natanko tako, kot leva povprašaj o tem, če je
zver, takrat, kadar je lačen, ali se kakorkoli drugače ogroženega počuti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar