Z bolečino »veselo« do konca…

Ne obžalujem tega kako sem živel. Ko bi znova, bi enako.

Ne obžalujem tega kaj in kako sem počel. Tudi po tem vprašanju ne bi spreminjal.

Obžalujem samo to, da sem nekaterim napačnim, nevrednim, izkazoval dobroto, človečnost. Bi bilo bolje, zame, ko ne bi.

V sebi nosim bolečino. Dovoljšna je njena bera, da me do konca ne zapusti. In se je ne sramujem, in je ne odganjam. Brez nje bi bil namreč bodisi povprečno nedovzeten, bodisi otopel, kar, zagotovo, ni zdravo stanje. Pač, me bo spremljala do konca, in pomagala, ob tem, da bom tisočkrat razmislil, preden bom enkrat uvidevnost, razumevanje, pomoč izkazoval. Če sploh, odvisno od okoliščin, in od konkretnih posameznikov, seveda. Ni se sama porodila, ta bolečina, daleč od tega, porodila jo je dvonoga ničvrednost, ko so maske padle, in je resnica na plano dospela.

Kakopak, da bi bilo bolj pestro… obstajajo različne bolečine, bolje, z različnimi vzroki porojene, pa me boli tudi vsaka neprijetnost, katero tisti, ki so v meni, ki so moji, pa če to vedo, ali ne, preživljajo. In me toliko bolj boli takrat, ko vem, da bi znal pomagati, a mi to ni dano. In mi, v takšnih primerih, ne ostane nič drugega, kot tista o zidu in trdi glavi…

Ne obžalujem tega, kako sem živel, kaj in kako sem počel. Če bi že moral obžalovati, potem bi obžaloval dan, ko so me rodili. Da mi je, skozi spoznano, vse manj vedrega neba ostajalo, in vse več tistega prekleto govno!

Baje je lepo govoričenje izkaz dobre vzgoje. Ne vem, preveč leporečnega smradu poznam, nemoralnega, da bi temu verjel. Se mi zdi, da je bolje čisto živeti, pa čeprav se ti, prav zaradi tega, gorovje nekega idi-v-pizdo-materino nabere. Brez tega ne gre, razen, če se v plašč hinavščine oviješ, ali pa te svinjak že tako sesuje, da do ravnodušnosti dospeš. Do tistega občega, bebavega miru-v-duši. Pa jih sploh imajo, duše namreč, glede na to, da se z vestjo ne zmorejo kaj prida izkazovati?!