V
daljavi zvon. Dete še spi.
So
misli mi v noč pognale.
Milina
ji obraz krasi.
Vse
zvezde z jutrom izostale…
In
čutim morje brez obal.
In
čutim dan povsem brez svita.
Le kam
naj se poda moj val,
čemu je
soncu moč izpita?!
Utihne
zvon. Je že izpel.
Tihota
šla bi ptice krast.
Do
konca vse sem odživel,
vse sanje
vzela je pošast…
Tihote
krik. Dete še spi.
Prek
ran številnih smrad se vleče.
Spokoja
ni, je kup laži
pobil prav
vse podobe sreče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar