Malo
sem odpeljal, in se vrnil domov tik pred dvanajsto, toliko da sem cucka spustil
iz zaklenjenosti in kavo skuhal, ko je…
Zatulila
sirena, katere delovanje preverjajo vsako prvo soboto v mesecu, in sta cucka
dospela do svoje »zabave«, do tega, da sta ostalini volčje krvi dopustila
zavijati…
Vedno
se tako odzoveta na zvok siren, pa se vsakokrat sprašujem o tem kaj želita s
tem svojim oglašanjem povedati, izpričati?! Tar, ki je pravi cucek, krepko
manjši od Tise, zavija tako, da zmore, pogojno, njegovo oglašanje celo smešno
delovati, medtem ko ona…
Tisa
zmore, s svojim globljim glasom, in ob večji prostornini pljuč, ki omogoča
daljše neprekinjeno zavijanje, bolj misel o neki žalosti, njeni, vzbuditi, kot
pa o čemerkoli drugem, čeprav…
Ne, tu,
pri meni, in z menoj, ni videti, da bi jo tožnost dajala, kaj šele, da bi jo
žalost potolkla, pa ne dospem do druge razlage, kot je ta, da nagoni premorejo
izjemne moči, s katerimi znajo neko bitje ponesti daleč nazaj, skozi čas, do
obstajanja nekih daljnih prednikov, ki so z zavijanji o »lepotah« lastnih
živetij govorili, takrat, pač, ko so se morali za vsak delček svojega
obstajanja krvavo boriti, in niso zmogli dospeti do lastne smrti brez tega, da
bi jo nemalokrat pri drugih spoznavali, pri drugih svojih, kakopak…
Da,
pravzaprav dvakraten da – Tisino zavijanje je ena sama žalost, pa čeprav v času
svojega živetja zanjo nima osnove, in da, silovito je delovanje nagonov, kar je
zlahka moč ugotavljati tudi pri vseh »civiliziranih« dvonogih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar