Saj ni tako… pa je!

V misli mi je prišel nek film Vudija Elna… možakar je znan po tem, da na komičen način obravnava stvarnost…

 

Neka druščina se je zbrala na domu enega izmed njih in – ko je bil čas za sedenje na straniščnih školjkah… le-te so bile postavljene v istem prostoru, lepo v krogu, da so vsi hkrati lahko sedeli na njih, in opravljali potrebo, med pogovorom, kakopak…

 

Ko je nastopil čas za obrok – vsak v svoji kabini so sedeli, ločeni med seboj, s svojimi krožniki, in v miru (po)jedli…

Potemtakem popolnoma drugače, nasprotno, kot je običaj, čeprav…

 

Ne vem, a v naravi je prav tako najbolje, ko vsak zase požira, medtem ko jim skupinsko sranje ni moteče, obenem pa…

 

Ne vem, a povsem brez osnov, domnevam vsaj, Vudi ni do takšne zamisli dospel, in če drugega ne, je s parodijo pokazal na to, da se zlahka združujejo, kadar krenejo neko sranje spočeti, dočim takrat, kadar je treba zase in k sebi, še kako dobro vsak zase svoj krožnik čuva…

 

Ne vem, morda pa je Vudi »čudak«, ker v »normalnem« ne vidi normalnega?!