Za solzo v nič…

Se skala odkruši, ko gora zajoče,

za hip ji zastane sijaj v očeh,

vali se solzica prek lica ji žgoče,

da znajde z neba se modrine na tleh…

 

Ni plahi v večnost obstati ji dano,

se čas izučil je klesanja veščine,

pa kleše, le kleše, dokler ni zravnano,

iz solze v kamen, da še ta izgine…

 

V drobce poda se, v drobcih mineva,

ko jemlje, in golta, da daje v spomin,

za hip ne zastaja, za hip ne okleva,

pa vse več ostaja le nekih drobtin…

 

Še njih se loteva, jim ne prizanaša,

požrešno kladivo mu je v rokah,

z njim bije, le bije, prav nič ne povpraša,

zavzeto, vztrajno spreminja v prah…

 

Ni gori, da znova na pot bi krenila,

le skuša za hip še obstat, kljubovat,

da svojem bo nebu oporo nudila,

da sonce na njem bo imelo kje stat…

 

Medtem ko kljubuje, se moč ji izteka,

za delčkom ji delček v neznano puhti,

ko srečala konec bo svojega veka…

nebo, in z njim sonce, na tleh obleži.